Nič ne pomaga – tudi bojkot so nam »zminirali«!

Priznam! Sam sem se iz povsem racionalnih razlogov opredelil za BOJKOT referenduma. Toda, glede na intenzivnost kampanije ter bebave argumente podpornikov PROTI, sem prišel do zaključka – k vragu pamet in racionalnost. Bo treba iti na referendum in to golazen spraviti k pameti le z jasnim glasom ZA!

Preden pa to utemeljim, moram reči, da v vseh teh letih nisem nikogar blokiral ali odstranil kot prijatelja. Odkar pa sem sprejel to, da aktivno delujem v IO DSD (od junija tega leta) pa sem jih moral najmanj pet oddaljiti od mojih pisanj. V glavnem iz desničarskih logov in zato, ker od njihovih komentarjev ni bilo nobene koristi. Še huje, le tratili so moj čas!. Toda ob tej referendumski temi se mi je prvi zgodilo, da pričenjam odstranjevati tiste, ki se štejejo »za deklarirane levičarje«. Referendumsko opredeljevanje jih je namreč razkrilo v njihovem globoko desničarskem bistvu. Tukaj pa nastopi spoznanje,da je dialog s takšnimi prikritimi (podzavestnimi) levičarji še bolj nevaren in rušilen, kot pa z izkazanimi desničarji.

Torej, vse včerajšnje popoldne sem namenil analizi dosedanjih referendumov, vplivom volitev na razmerje politične moči in prognozo, kako se bo zadeva končala v nedeljo. Preučil sem vseh 15 dosedanjih referendumov, ne glede na to, da so bili različnega tipa. Ugotavljal sem tudi splošni vpliv levega in desnega polja, ter razmerje v Sloveniji med ruralno in urbano sredino. Z drugimi detalji, metodologijo in izračuna vas ne mislim obremenjevati. Niti z vsemi zaključki, le najpomembnejše stvari pa le moram navesti!

Če se še spomnite sem še 10.decembra napisal: »Zadeve preprosto ne morem komentirati, ker bi s tem legaliziral vse laži in manipulacije zagovornikov "proti"! Dobesedno pa se mi smilijo vsi, ki so "sprejeli" to igro 'kvazidemokracije'! Zato sem tem bolj prepričan, da je edini pravi odgovor, kaj storiti na referendumski dan - njegov BOJKOT!«

To je bil povsem logičen zaključek, toda kaj ko pa je nasprotna stran uporabila toliko emocionalnosti, manipulacij in potvarjanja dejstev in če se še upošteva dejstvo, da ljudje 80% odločitev sprejemajo na emocionalni in ne racionalni osnovi, sem ves zgrožen ugotovil, da se bo stvar slabo končala!

Najprej nekaj izhodišč. V svetu je razmerje med ruralnim in urbanim svetom 48,7 : 51,3, v Sloveniji pa poprečno pol-pol! Naslednje, vse dosedanje referendumske udeležbe so bile v razponu med 20,7% in 60,4%. Mediana vseh referendumov pa daje rezultat 32,25%. Limit, da zakon o ZZZDR pade, je glasovanje 343.000 udeležencev referenduma PROTI.

Upoštevaje vsa ta navedena izhodišča se povsem jasno oblikuje ocena, da zakon pade že ob najmanj 36,2% deležu udeležbe vseh z glasovalno pravico na referendumu z glasom PROTI. Ker tudi druge agencije za merjenje javnega mnenja ugotavljajo,da bo udeležba vseh nad 40% in ker nihče ne dvomi, da ne bi bila relativna »zmagovalna odločitev« glas 'PROTI' – NAM NE PRESTANE NIČ DRUGEGA, KOT DA SE S STISNJENIMI ZOBMI V NEDELJO ODPRAVIMO NA VOLIŠČA IN GLASUJEMO 'ZA'!

Zgodovina nekaterih ograd na evropskih tleh

Da ne okolišimo preveč! Zgodovina ograd na slovenskih tleh se ne pričenja s Cerarjevo epoho vladanja. Mi imamo bogato zgodovino, kar je vse tudi potencial za razvoj turizma. Na smiseln način moramo sedaj v vse to vključiti še Cerarjev projekt in ga pričeti tržiti! Sedaj pa le poglejmo nekaj najbolj znanih primerov teh fortifikacij.

1. Claustra Alpium Iuliarum (slovensko Rimski limes) je bil sistem utrdb, zgrajen v času Rimskega imperija na ozemlju današnje Slovenije in Hrvaške.

Za časa cesarja Dioklecijana je bil po letu 284 zgrajen limes ob mejah provinc Italije in Panonije. Limes je potekal od Trsata (Tharsaticum) na Hrvaškem pa preko Notranjske med Logatcem in Vrhniko in ob poti, ki je vodila iz Gorenjske v dolino Bače (pri Koritnici). Naprej proti severu je Rimljanom služila naravna zapora Julijskih Alp (Alpes Iuliae) vse do obrambnih naprav v Ziljski dolini pri Meglarjah (Meclaria) in ob zgornji Dravi (Duel pri Paternionu). Limes je bil verjetno zgrajen kot posledica barbarskih vpadov, potem ko se je Rimsko cesarstvo med leti 267 in 275 odreklo provinciDakiji (današnja Romunija). Limes je verjetno propadel, ko so se vzhodni Goti na čelu s kraljem Teodorikom odzvali pozivu vzhodnorimskega cesarja Zenona in leta 490 v bitki ob Soči premagali vojsko kralja Odoakra. Odoaker, poveljnik enega od germanskih plemen, je pred tem leta 476 strmoglavil zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Avgusta.

Do danes so se ohranili materialni zgodovinski viri na Hrušici, pri Vrhniki pa so restavrirali obod obrambnega stolpa, ki leži v bližini današnjega Štampetovega mosta, in stolp Turnovše.

2. Langobardski limes je bil limes (fortifikacijski sistem), ki je bil zgrajen v času zatona Rimskega imperija na ozemlju današnje Slovenije in Italije.

Nastanek tega limesa ni natančno znan, vsaj del pa naj bi nastal po končanih bizantinsko-gotskih vojnah, ko je Bizanc na čelu s cesarjem Justinijanom po letu 555 ponovno zavladal severovzhodni Italiji, med drugim tudi Benečiji in Istri. Meja naj bi takrat potekala od Snežnika do Nanosa, preko tržaškega Krasa, Solkana (Castrum Siliganum) mimo Čedada  (Forum Juli) in naprej proti severu do prehodov prek Julijskih in Karnijskih Alp.

Po veliki selitvi Langobardov na čelu s kraljem Alboinom 1. aprila 568 iz Panonije v Italijo so prazno območje med Panonijo in mejo Italije pričeli poseljevati Slovani in Obri. Langobardi so obrambne naprave prevzeli od Bizantincev in jih kot drugod ob mejah svoje države izgradili proti Slovanom in Obrom.

Meja, urejena na vojaški način, je obstajala iz sistema utrjenih gradov, gradišč in sotesk. Po velikem navalu Slovaov in Obrov 611 se je južna meja premaknila do skrajnih mej Alp in  Krasa s Furlansko ravnino. Zapori lahko danes sledimo od sotesk pri Pušji vasi (Venzone) in Huminu (Gemona) na severu, preko Rtina (Artegna) in Nem (Nimis) do Čedada. V južnem delu so utrjeni kraji Ipplis, Krmin (Cormons), verjetno Solkan (Castrum Siliganum), Farra pri Gradiški in tik ob tržaškem zalivu grad Potium ali Pucinum (pi Devinu).

V 7. in 8. stoletju je zapora zaustavila kolonizacijski val Slovanov in ostala v glavnem nespremenjena do današnjih dni. S tem je potek limesa narekoval narodnostno mejo, ki se je do danes bolj malo spremenila. O samem limesu je pisal že langobardski zgodovinar Pavel Diakon

3. Alpski zid (italijansko Vallo Alpino) je bil Italijanski fortifikacijski sistem po celotni kopenski meji. Raztezal se je od Ligurskega morja in preko grebenov Alp ob meji s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo vse do Reke v dolžini 1850 kilometrov ter je tako varoval tudi del slovenskega ozemlja, ki ga je po letu 1918 zasedla Italija.

Vzhodni del alpskega zidu je bil dolg približno 250 kilometrov in je bil zgrajen vzdolž rapalske meje, da bi varoval strateško pomembne prehode v Italijo iz ozemlja Jugoslavije. Sprva je imel zgolj obrambno vlogo, kasneje pa so utrdbe prilagodili tudi napadalni.

Zametki sistema utrdb so izgradnje utrjenih vojašnic italijanske finančne straže in enot GAF (it. Guardia alla Frontiera), poljskih utrdb, strelskih jarkov in strojničnih gnezd po določitvi Rapalske meje leta 1920. V koncu dvajsetih let so Italijani že začeli izvajati obsežne infrastrukturne gradnje, na podlagi česa se je kasneje začela tudi izgradnja utrdb, ki se je uradno začela z izdajo okrožnice 200, januarja 1931.

Do napada na Jugoslavijo utrdbeni pas še zdaleč ni bil dokončan. Do tega časa so Italijani zgradili zgolj manjše utrdbe, ki so zadostovale za hribovit teren. Po napadu na Jugoslavijo je bila večina utrdb razorožena, saj so tamkajšnje enote GAF uporabili za okupacijo Slovenije. Razorožene so ostale do padca Mussolinija, ko je general Mario Robotti italijanskim enotam v Sloveniji in na Hrvaškem ukazal umik na linijo alpskega zidu.

Po kapitulaciji Italije so Nemci leta 1944 preventivno razstrelili del utrdb iz strahu pred zavezniškim izkrcanjem v Istri. Že naslednjo leto pa so Nemci zasedli alpski zid na slovenskem ozemlju, ga povezali z nekaterimi deli Rupnikove linije in tako ustvarili enoten obrambni sistem, t.i. Ingridovo linijo, ki so jo uporabili proti napredovanju jugoslovanskih sil. Po vojni so Jugoslovani utrdbe večkrat uničevali, v glavnem zaradi povojnega pomanjkanja železa.

Ogrado naj bi v glavnem sestavljali dve obrambni črti.
Prva (Zona di Sicurezza) je potekala tik ob rapalski meji. Večkrat so utrdbe postavili ob vznožje grebenov, ki so lažje branljiva. Črta je potekala po: Fužinah, Vršiču, Lepeni, Bogatinu, Lajnaru, Poreznu, Godoviču, Hrušici, Planini, Javorniku, Snežniku, Gomancah, Klani, Reki.
Druga cona (Zona di Resistenza) je potekala nekaj kilometrov za prvo črto. Oddaljenost od prve črte je bila pogojena s terenom. Potekala je po: Peči, Mangartu, Učji, dolini reke Idrijce, Črnemu vrhu, Javorniku, Nanosu, Pivki, Milanji, Jelšanah, obronkih Čičarije do Opatije.

Poleg teh dveh glavnih črt je bila še tretja (Zona di Schieramento), območje za obema črtama, v katerem so bili nameščeni težko topništvo, protiletalski topovi ter zbirališča čet za protinapad. Skupno število italijanskih vojakov, ki naj bi varovali rapalsko mejo je bilo okrog 15.000.

4. Nacionalna pregrada (švicarsko: Réduit National) je sistem utrdb, ki jih je zgradila Švica za obrambo države pred zunanjimi napadalci. Nekatere utrdbe so začeli graditi že pred prvo svetovno vojno, dela pa so se v manjšem obsegu nadaljevala do druge svetovne vojne.

Med drugo vojno se je Švica znašla obkrožena z sovražnimi državami, še posebej je bila ogrožena od Nemčijo, zato je v letih 1940 do 1945 za obrambo svoje nevtralnosti zgradila močen in obsežen sistem podzemnih in nadzemnih utrdb.

Načrte za utrdbe je pripravil general Henri Guison, v pozni pomladi leta 1940, ko so Nemci zmagali nad Francijo in začeli pripravljati napad na Švico (operacija Božično drevo). Do konca vojne je bilo poleg številnih bunkerjev zgrajenih tudi večje število velikih podzemnih utrdb med St. Gotthardom, Sargousom in St. Maritzom.

Drugo svetovno vojno je zamenjala hladna vojna, med katero so Švicarji utrdbe neprestano povečevali in posodabljali, zgradili pa so tudi nekaj novih. Med leti 1980 in 1995 je vojska večino utrdb, zaradi vojaške reforme, nehala uporabljati. Nekatere utrdbe so danes spremenjene v muzeje in si na ogled javnosti.

5. Rupnikova linija ali Rupnikova črta je bil sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Ime je dobila po jugoslovanskemu generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku. Obrambna črta nikoli ni služila svojemu namenu, saj je bila zapuščena še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo v aprilski vojni. Danes je ponekod v zahodni Sloveniji ostanke Rupnikove obrambne črte še možno videti, največ od Blegoša do Golega vrha v Poljanski dolini.

Nova meja po 1. svetovni vojni je popolnoma spremenila življenje ljudi, mnogi so zaradi meje izgubili vir zaslužka. Zaradi revščine je začelo cveteti tihotapstvo oz. kontrabant. Tihotapili so vse od moke, mesa in cigaret pa do vžigalic. Najdonosnejše je bilo tihotapljenje živine in konj. Tihotapstvo je bilo smrtno nevarno, vendar je z njim marsikdo tudi obogatel.

Prvi so začeli mejo utrjevati Italijani. Ti so začeli postavljati utrjene vojašnice že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Uradno pa se je začelo utrjevati januarja 1931, ko so začeli z izgradnjo večjega števila podzemnih in nadzemnih utrdb in kasarn, povezanih v Alpski zid. Na utrjevanje meje so pomislili tudi Jugoslovani. Prva pobuda se je pojavila leta 1926, vendar se vse do leta 1935 ni zgodilo nič posebnega.

Vzrokov za nastanek Rupnikove linije je več, od gospodarskih, političnih in družbenih. Prva svetovna vojna v Evropi ni prinesla sprememb, ki so si jih ljudje želeli, mnogi narodi so bili nad razpletom vojne razočarani, še posebej pa Nemci, ki so vojno izgubili. Pojavljati sta se začela fašizem in nacizem, ki sta želela popraviti stare krivice. Vse to je pripeljalo do nove oboroževalne tekme. Evropske države, ki so bile še vedno pod močnim vtisom mučnega bojevanja v blatnih strelskih jarkih, so svoje ozemlje želele zavarovati z mogočnimi utrdbami iz železa in betona.

Tako so torej začele nastajati slavna francoska Maginotova linija in njej nasproti stoječa nemška Siegfridova linija, pa tudi manj znana švicarska Nacionalna pregrada, Mannerheimova linija na Finskem, grška linija Metaxas in italijanska Vallo Alpino oz. Alpski zid, nasproti katerega je stala Rupnikova linija.

/viri: Wikipedia, Vojaška enciklopedija, Vojaška zgodovina/

O TPP, kot ga vidi ameriški senator

Ves mesec smo se ukvarjali s TTIP, ves ta čas pa se je prav tako po svetovni polobli plazil njegov siamski dvojček, sporazum TTP. Nič ne bom komentiral, saj če na težave, ki jih ta sporazum prinaša opozarja že ameriški senator, ki samega sebe sicer opisuje kot demokrata in socialista, je vsaj zame to dovolj zgovorno in zaskrbljujoče, ker je navsezadnje le v ameriškem senatu!

SENATOR BERNIE SANDERS: Trans-pacifiški TRADE (TPP) - Sporazum mora biti poražen

Trans-Pacific Partnership je katastrofalno zasnovan trgovinski sporazum tako, da ščiti interese največjih multi-nacionalnih korporacij na račun delavcev, potrošnikov, okolja in temeljev ameriške demokracije. Prav tako bo negativno vplival na nekatere najrevnejše ljudi na svetu.

TPP je pogodba, ki je bila napisana za zaprtimi vrati s strani poslovnega sveta korporacij. Neverjetno, medtem ko Wall Street, farmacevtska industrija in velike medijske družbe imajo popolne informacije, kaj je v tej pogodbi, Američani in člani kongresa pa ne. Vsi so bili izključeni iz procesa priprave pogodbe.

Nadalje, vsi Američani, ne glede na politično ideologijo, bi se morali prav vsi pokoriti zaradi procesa odločanja "po hitrem postopku", in ki bi odrekel kongresu pravico do spremembe pogodbe in zastopanje interesov svojih volivcev.

TPP sledi po stopinjah drugih tajnih sporazumov o prosti trgovini, kot so NAFTA, CAFTA in stalnega sporazuma normalizirane trgovine s Kitajsko (PNTR). Te pogodbe so prisilile ameriške delavce, da tekmujejo v razmerah obupno in nizkih plač delovne sile po vsem svetu. Rezultat je velika izguba delovnih mest v ZDA in zaprtja več deset tisoč tovarn. Te korporacije, ki so zavarovane z vrsto trgovinskih sporazumov, ki so pomembno prispevali k dirki proti dnu, v propad ameriškega srednjega razreda in večje bogastvo in dohodkovne neenakosti v družbo. TPP obljublja več enakosti, vendar je v praksi vse še slabše.

V mojih 23 letih sem v kongresu pomagal voditi boj proti NAFTA in PNTR s Kitajsko. V prihodnjem zasedanju kongresa, bom nadaljeval z organiziranim delom z okoljevarstveniki, verskimi organizacijami, demokrati in republikanci proti skrivnostnim TPP tajnega trgovinskega dogovora.

Bodimo jasni: TPP je veliko več kot le dogovor "o prosti trgovini". To je del globalne dirke proti dnu, ki bi le povečevala dobičke velikih korporacij in Wall Streeta ob sočasnem 'outsourcingu' delovnih mest; nelojalnim nižanjem pravic delavcev; drobljenjem dela, negativnega vpliva na okolje, zdravje, varnost hrane in finančne zakone; in omogoča družbam, da so podvržene našim zakonom pred mednarodnimi sodišči, namesto pred lastnim sodnim sistemom.

Če je TPP tako dober posel za Ameriko, mora državna administracija imeti pogum, da pokaže ameriškemu narodu, s čim se v njem ukvarja, namesto vodenja dela tako, da je vsebina TPP skrivnost.

10 načinov, kako bi TPP prizadel ameriške delavske družine:

1. TPP bo omogočil korporacijam, da oddajajo tudi več delovnih mest v tujino.

Po mnenju ameriškega Inštituta za ekonomsko politiko, če bo TPP dogovorjen in sprejet, bodo v ZDA izgubili več kot 130.000 delovnih mest, ki bodo v Vietnamu in na Japonskem. Toda to je le vrh ledene gore.

- Predvsem v storitvenem sektorju bodo delovna mesta izgubljena. In to v času, ko so korporacije prenesle že v zunanje izvajanje več kot 3 milijone delovnih mest storitvenega sektorja v ZDA, TPP vključuje pravila, s katerimi bo tudi lažje za korporativno Ameriko, da oddajajo v outsorcing klicne centre; računalniško programiranje; inženiring; računovodstvo; in medicinske diagnostične delovna mesta.

- Tudi delovnim mestom v proizvodnji ne bo prizanešeno in bodo izgubljena. Kot posledica sporazuma NAFTA, so ZDA že izgubile skoraj 700.000 delovnih mest. Kot posledica 'Stalnih normalnih trgovinskih odnosov' s Kitajsko, so ZDA izgubila že več kot 2,7 milijona delovnih mest. Kot posledico Prosto trgovinskega sporazuma s J. Korejo se je v ZDA izgubilo 70.000 delovnih mest. TPP bi zadeve le še poslabšal, zaradi zagotavljanja posebnih ugodnosti za podjetja, ki imajo offshore delovna mesta in z zmanjševanjem tveganj, povezanih z dejavnostjo v državah z nizkimi plačami.

2. Suverenost ZDA bo ogrožena saj daje korporacijam pravico do izpodbijanja naših zakonov

pred mednarodnimi sodišči.

- TPP ustvarja poseben postopek reševanja sporov, ki omogoča družbam, da izpodbijajo katere koli domače zakone, ki bi lahko škodljivo vplivali na njihove "pričakovane prihodnje dobičke."

- Ti izzivi bi se obravnavali pred sodišči OZN in Svetovne banke, kjer se lahko zahteva od davkoplačevalcev posameznih držav odškodnino za korporacije.

- Ta proces ogroža našo (ZDA) suverenost in spodkopava demokratično sprejete zakone, vključno s tistimi, ki se ukvarjajo z delom, zdravje in okoljem.

3. Plače, nadomestila in kolektivno pogajanje bo ogroženo.

- NAFTA, CAFTA, PNTR s Kitajsko, in drugi sporazumi o prosti trgovini, so pomagali pri znižanju plač in že doseženih ugodnosti ameriških delavcev in so se s tem zmanjšala kolektivne pravice pogodbe.

- TPP bo s to tekmo proti dnu razmere samo še slabšala, saj bo prisila ameriške delavce,da bodo tekmovali z obupanim delavcem v Vietnamu, kjer je minimalna plača le 56 centov na uro.

4. Naša sposobnost za zaščito okolja bo ogrožena.

- TPP bo omogočal korporacijam za izpodbijanje vsakega zakona, ki bi negativno vplival na njihove prihodnje dobičke. Nerešeni zahtevki v vrednosti več kot 14 milijard $ so bili že vloženi na podlagi podobnega načela v drugih trgovinskih sporazumih. Večina teh zahtevkov se ukvarja z izzivi na okoljske zakonodaje v številnih državah. TPP bo zadeve le še poslabšala, tako da korporacijam omogoča pravico, da toži katerokoli od držav, ki so vključene v TPP. Te tožbe bi se vodile na mednarodnih sodiščih in bi obšle domača sodišča.

5. Prehrambeni Standardi in varnost pridelave bodo ogroženi.

- TPP bo omogočil državam, kot so Vietnam in druge, da lažje izvažajo kontaminirane ribe in morske sadeže v ZDA. FDA je že preprečila stotine ton uvoza morskih sadežev iz držav TPP zaradi salmonele, e-coli, metil-živega srebra in ostankov zdravil. Toda FDA pregleduje le 1-2 odstotkov uvoza hrane in bodo preobremenjeni z veliko širitvijo tega uvoza, če bo seveda TPP dogovorjen in sprejet.

6. Nakup Amerika zakoni bi prišli do konca.

- ZDA ima več zakonov v uporabi, ki zahtevajo od zvezne vlade, da nakupuje blago in storitve, ki so narejeni v Ameriki ali večinoma narejene v tej državi. Pod TPP morajo tuje korporacije imeti enak dostop in možnost. da tekmujejo za državne pogodbe s 'domačimi' podjetji, ki omogočajo nakup izdelkov iz Amerike. Pod TPP, ZDA ne bodo mogle preprečiti niti družbam, ki imajo 'grozljive zapise' o človekovih pravicah, v sprejemanju državnih pogodb, ki jih davkoplačevalci plačajo.

7. Cena recepta zdravil se bo povečala, dostop do življenjsko pomembnih zdravil se bo zmanjšal, in dobiček farmacevtskih družb bo šel navzgor.

- Velika farmacevtska podjetja se trudijo, da se zagotovi to, da se s TPP razširja monopole, ki jih imajo z zdravili na recept. Da se jih razširja z njihovimi patenti (ki trenutno lahko trajajo 20 let ali več). To bi razširilo dobičke velikih farmacevtskih družb, saj bi se cene zdravil ohranjale umetno visoke, in pustile na milijone ljudi po vsem svetu, ki nimajo dostopa do življenjsko pomembnih zdravil, brez možnosti zdravljenja. Zdravniki brez meja so izjavili, da "je sporazum TPP na dobri poti, da postane najbolj škodljivih pakt za trgovinsko vlogo, saj blokira dostop do zdravil v državah v razvoju."

8. Wall Street bi imel koristi na račun vseh ostalih.

- Pod TPP, bi zastarala vloga držav pri "nadzoru kapitala", in ki so bile uspešno uporabljene za preprečevanje finančnih kriz. Ta nadzor se gibljejo od uvedbe davka na finančne špekulacije, da omejevanje obsežnih tokov špekulativnega kapitala, ki teče 'v in iz' držav, ki so odgovorne za azijske finančne krize leta 1990. Z drugimi besedami, bi TPP razširil pravice in moč istih Wall Street podjetij, ki so skoraj uničile svetovno gospodarstvo pred petimi leti, in bi ustvarili pogoje za večjo finančno nestabilnost v prihodnosti.

- Lani sem podprl zakon z senatorjem Harkinom ustvariti Wall Street špekulacije davek samo 0,03 odstotka na podlagi trgovanj izvedenih finančnih instrumentov, zamenjave neplačil, ter velike količine zalog. Če so bile sprejete TPP, lahko tak davek na finančne špekulacije biti v nasprotju s to trgovinskega sporazuma.

9. TPP bi nagradil avtoritarne režime, kot so Vietnam, ki sistematično kršijo človekove pravice.

- V State Department, US Department of Labor, Human Rights Watch in Amnesty International so dokumentirani primeri Vietnama glede razširjenih kršitev temeljnih mednarodnih standardov človekovih pravic. Vendar pa bi TPP nagradil Vietnama za slabo vedenje, ki ga ji daje brezcarinski dostop do trga v ZDA.

10. TPP nima rok trajanja, zaradi česar je praktično nemogoče, da se razveljavi.

- Kot je v TPP dogovorjeno, nima datuma poteka veljavnosti in bi se lahko spremenil le s soglasjem vseh držav, ki so se strinjale z njim. Drugim državam, kot so Kitajska, se lahko dovoli, da se pridružijo v prihodnosti. Na primer, Kanada in Mehika so se pridružila pogajanjem o TPP v letu 2012, na Japonskem pa so se pridružili šele lani.

Slovenci smo sami sebi v sramoto!

Vsak je dobrodošel v Sloveniji, ki želi delati tukaj in ustvarjati. Ne mislim pa več molčati ob dejstvu, da se predvsem SDS-ove in SD-jeve vlade odlikujejo o tem, da na najvišje politične in uradniške položaje v državo postavljajo ljudi, ki dokazano niso slovenskega porekla.

Nič nimam proti njim, le dve stvari me močno skrbita, kako naj ti ljudje identificirajo slovenske nacionalne interese na področju ekonomije, izobraževanja, kulture, obrambe itd.. Mislim, da je dokazovanje tega, da je to nekaj najbolj normalnega neverjetna aroganca političnih kadrovikov in sesuvanje slovenske državnosti ter njeno spreminjanje v amorfno brezoblično podobo političnega pragmatizma in slepe, prav hlapčevske vdanosti tistim, ki so jih postavili na te položaje.

Po drugi strani pa ne sprejemam stremuštva teh ljudi, ki jih nobena etična norma ne zaustavlja v njihovem pohodu na najvišje državne funkcije ter zvesto služijo tujim nacionalnim interesom, zavestno ali tudi podzavestno. Ali komurkoli od normalnih državljanov in Slovencev pada na kraj pameti, da bi n.pr. na Hrvaškem želel dopovedovati kaj je hrvaški nacionalni interes in po vsej sili splezati na najvišje politične položaje.

Ali smo resnično sposobni dobro premisliti, kaj je vse tisto, kar nas je v zadnjih dvajsetih letih dobesedno pahnilo v popolni mrak in močvirje, kjer se lahko rešujemo le tako, da smo prisiljeni eni druge tlačiti v blato. Kdor koli bo v tem hotel videti nacionalizem, se ga mora kar lepo pomiriti. Saj se ne opozarja na takšen ali drugačen odnos do pripadnikov drugih narodov, temveč na to, da se naj ne udinjajo tistim, ki iščejo najbolj poslušne hlapce za dosego svojih političnih ciljev. Naj se vprašajo ali je to njihovo ravnanje etično ali pa naj menijo, da niso zavezani moralnim pogledom do naroda, ki jih je sprejel pod svojo streho in jim omogočil poleg zagotavljanja občanskih pravic, torej do dela in bivanja, še državljanske pravice.

Krivi pa smo Slovenci sami! Zato ker volimo politike, ki jim je za te zadeve kaj malo mar, zato ker ne spoštujemo svoje države in mislimo, da je popolnoma vseeno, kdo so ljudje, ki so jim zaupane najvišje politične in uradniške funkcije v državi. Krivi smo tudi zato, ker raje sprejemamo to, da svoje ljudi dobesedno tlačimo in jih načrtno zamenjujemo z predvsem poslušnimi in lojalnimi. To, da je nekdo zelo velik strokovnjak na nekem področju, še ni noben razlog, da zasede politično funkcijo! Žalostno je tudi to, da narod, ki ceni sebe in svojo državo, na te stvari ne opozarja na glas, temveč jih preprosto upošteva. Mi v zadnjih petindvajsetih letih nismo bili sposobni niti tega!

Ali so kje (naša) delovna mesta?

Večkrat  smo že zapisali, da si različni  strokovni  komentatorji  z ekonomskega področja spomladi niso bili enotni v  ocenah, kakšno  obdobje  nam  predstoji na področju  zaposlovanja.  Če  so nekateri,  med njimi smo bili tudi mi iz Banke kadrov, opozarjali na trenutno potuhnjenost nezaposlenosti, pa so drugi spet prisegali na trende, ki so kazali - v primerjavi z lanskim letom - zmanjševanje absolutnega števila nezaposlenih in torej izboljševanje stanja na področju zaposlovanja.

Sedaj  pa kazalci, ki jih objavljajo pristojne državne ustanove, zlasti Zavod za zaposlovanje, ponovno govore o rasti števila nezaposlenih. Torej se je pokazala kot točna naša ocena, da je bil spomladi  doseženi premik  bolj posledica novih, z  zakonom  opredeljenih,  davčnih  sprememb, kar se je pokazalo tudi v statusni strukturi novo odprtih delovnih mest. Pri tem je še zlasti  izstopal  nesorazmerno visok delež delovnih mest, ki so predvidevala zaposlitev za določen čas.

Prav tako smo opozorili na drug problem, ki je sedaj dejansko bistveno skrivil navidezno spomladansko uspešno sliko na  področju zaposlovanja,  in  ki  je bil vezan na zaključek  šolskega  leta številne  generacije srednješolcev. Kajti večina njih se je  sedaj že pojavila na vratih zavodov, njihovo število pa pomeni, kot  smo zapisali že pred meseci, dodaten izziv  za  pospešeno  urejanju stanja na področju zaposlovanja.

Večina  podjetij, ki denimo danes še  zaposluje  pripravnike, namreč  sploh ne skriva svojih stališč, da so za  omogočanje  pripravništva  zainteresirani le v primeru, če dobijo  sofinanciranje za pripravništvo s strani zavoda. Pa tudi v tem primeru ne  dajejo pripravnikom  plače v skladu z zakonskimi določili (70%  glede  na delovno  mesto), temveč jim nudijo le tisti del sredstev,  ki  jim jih skozi sofinanciranje namenja zavod.

Prav tako ni odveč pripomniti, da se skorajda vsa pripravništva sklepajo za določen čas in se s tem problem   nezaposlenosti  le začasno zamrzuje. Bolj bi moral skrbeti tudi  podatek,  da  se  čas  čakanja na zaposlitev  prek  zavodov  še  vedno podaljšuje in znaša sedaj v povprečju že okoli 20 mesecev. Hkrati se povečuje število iskalcev zaposlitve v tako imenovani  kategoriji težje zaposljivih oseb. Za nameček pa se v posameznih resnih komentarjih še ugotavlja, da postaja za zaposlovanje neperspektivna skupina delavcev, ki so starejši od 40 let. V MADE seveda ocenjujemo to skupino neprimerno bolj pozitivno kot prvo.

Predvsem pa bi prizadevanja za večjo zaposlenost morala  biti nujno  povezano  z ukrotitvijo osebne porabe zaposlenih,  pa tudi javne (državne) porabe. Obe namreč krepita apetite po nerazsodnem trošenju denarja in s tem k manjšim  možnostim  za  perspektivo odpiranja novih delovnih mest.

Ob tem ni odveč nenehno poudarjati, da nihče v sodobnem svetu ne  bo   investiral  v tuji državi, če bi mu pri  tem  moral  biti primarni interes odpravljanje socialnih nasprotij. Tuj kapital bo prišel v državo in v njej tudi ostal le, če bo imel možnost doseganja dobička.

Presenetljivo je nenazadnje tudi spoznanje, da večina zaposlenih o problemu brezposelnosti sploh ne razmišlja. Prav  tako se premalo poglablja v svoj trenutni položaj in stoji križem  rok tudi  v primerih, ko bi lahko še pravi čas bistveno vplivali  tudi na svojo perspektivo. Enako velja za nezaposlene.

V medijih beremo in poslušamo o aktivni politiki zaposlovanja in v zvezi z njo o ukrepih s strani zavodov za  zaposlovanje  na nivoju države. Potem pa ponavadi denarja za takšne projekte zmanjka in spet smo na začetku. Seveda se Zavod za zaposlovanje  financira iz državnega proračuna, iz katerega pa bi vsi njegovi koristniki radi vzeli čim več. Vendar pa so nas izkušnje izučile, da temu potem  vendarle  ni  povsem tako.  Po  sprejemu  višine  državnega proračuna  se  je še zmeraj našel nekdo, ki  mu  vnaprej  določena vsota  ni zadostovala, zato je vzel iz te "vreče" še nekaj,  a  na račun drugega.

Zavodi za zaposlovanje in njihovi uradi za delo morajo v prvi vrsti  izpolnjevati zakonske obveznosti pri izplačevanju  denarnih nadomestil oz. pomoči za čas brezposelnosti. Število  brezposelnih še  dolgo časa ne bo pričelo upadati. Marsikdo pa si tudi  napačno razlaga,  da so zavodi za zaposlovanje v prvi vrsti  namenjeni  za pomoč pri iskanju zaposlitve. To je zmotno, njihova primarna  vloga je namenjena zagotavljanju pravic brezposelnim, kar pomeni  predvsem različne oblike pomoči, tako v denarju kot tudi pri  prekvalifikacijah  in  usposabljanju za druge poklice, kar  pa  seveda  ne pomeni tudi iskanja prostih delovnih mest.

Večina   registriranih   iskalcev   zaposlitve   izhaja    iz najrazličnejših področij in starostnih skupin. Vsi pa imajo  nekaj skupnega:  želeli  bi se čim prej in kvalitetno zaposliti. Velika večina njih je tudi prijavljena pri  zavodih  za  zaposlovanje, nekateri so tam prijavljeni že zelo dolgo.

*          *          *          *          *

No sedaj pa še jagoda na vrh torte! Ta članek je moj uvodnik v reviji - mesečniku »Delo in kadri«, ki sem ga napisal leta 1994!!! Naj bo tudi odgovor vsem tistim, ki nakladajo, kako je socializem uničil samostojno in suvereno državo Sloveniji. Predvsem pa skrbno preberite vsa opozorila, ki sem jih napisal že takrat in zgolj malo pomislite. Kdo je demontiral državno upravo, kdo je nebrzdano zaposloval po Omanovem principu »vazno, da je naš«! Moram reči, nekateri, so res brez kančka sramu in to ravno takšni, ki so z veliko žlico zajeli vse kar jim je bilo dano, od izobrazbe do materialnega stanja!

 To je pa spomin na mladost, na snemanje Cvetja v jeseni, kjer sem bil statist. Tisti z brado in klobukom!

Odsekane cene, glave...?

Vrsta zanimivih zapisov je bila zbranih prejšnji teden na Facebooku. Od tega, kako se rojeva vse več otrok z razno raznimi sindromi, ki so se včasih pojavljali  razmerjih milijonink, sedaj pa se jih da izraziti že v promilih. Ob trendu, ki je prisoten, pa se bomo počasi pogovarjali kar v procentih. Potem je tukaj tudi vse večji problem jalovosti mladih družin, ki kot zakleto prihaja ravno iz »razvitih« področij sveta.

Raste tudi funkcionalna nepismenost pri ljudeh. Toda, to je kar tema zase, ki se ne more obdelati v zgolj enem odstavku. Hočem le reči, da funkcionalna nepismenost progresivno narašča, tudi pri 'levičarjih' in ne zgolj pri tistih, ki so do sedaj imeli ta 'monopol'! Postavljajo se vse močneje in močneje 'nova družbena pravila', ko pa pogledamo v njihovo ozadje, jih zlahka prepoznamo kot  zagovorništvo gonje za profitom, vzpodbujanje egoizma, nagovarjanje k hedonizmu. Skratka gre za neke procese razčlovečenja človeške družbe in njene individualizacije, že skorajda atomizacije.

Se še spomnite starih dobrih reklam, ki so skorajda ponarodele? Recimo »Merkator, najboljši sosed«, potem »To so Frutki iz Fructala« ali pa »Ne bo vam uspelo, to je Jelovica« in številne druge. To o čemer razmišljam ni nostalgija za nekimi starimi časi, čeprav bo ravno v tistih ljudeh, ki so postali v zadnjih desetletjih »čustveno deformirani«, to njihova prva misel.

Ne, govorim o pomirjajočih reklamah, ki so zbujale zaupanje in prijazno veselje na razmišljanje o izdelkih, ki so bile v teh reklamnih sporočilih ponujene. Govorim o nekakšni 'kozmični' povezajosti sporočil z nenehnim ponavljanjem skupnih vzorcev. Menda so včeraj objavili, da je ISIL prvič od svojega obstoja javno odsekala glave tudi ženskam. Lahko, da so to že prej počeli, vendar po tihem in skrivoma.

No sedaj, pa je stvar izgledala tako, da sem naprej slišal v poročilih novico o tem da so dvema ženskama odsekali na trgu glavo. Nato je sledila prekinitev in je bil na vrsti reklamni blok. In kako se je pričela prva reklama? Najprej zvok«Šviiisssst«! Nato pa prijeten napev »Odsekane cene ...«! Potem pa za nameček še pokaže slika bradača s sekiro, ki se zarije v tnalo.

Blagor tistim, ki si lahko izmerijo dolžino svojega kratkoročnega spomina v milisekundah, jaz nisem te sreče. Ko slišim v poročilih tako kruto novico, se je niti zlahka, niti zlepa ne otresem. Ko pa mi nekdo kmalu za tem ponudi še sprožilec, da podoživim prejšnjo kruto informacijo, sem pa res na dobri poti, da se otresem bolezni imenovane »socialna empatija«!

Pa pravijo, kako »kreativne direktorje« imajo sodobne oglaševalske agencije. Meni se niti ne zdijo, saj le kopirajo dogajanje v sodobnem svetu. Prej bi dejal, da smo resnično stopili v svet plagiatorstva, tudi tukaj. Glede posledic pa, koga pa to briga! Se bo našel celo kakšen Zakrajšček, ki bo dejal, da je koristno to, da se ljudi prehodno pripravi na krutosti – bodo zato duševno manj trpeli,  ko pridejo sami na vrsto!

Vrnite nam poročila!

Vse televizije so na nek način postale »Grimsovizije«! Poročil praktično ni več, poslušamo v Dnevnih poročilih le eno samo komentiranje, insinuacije in prodajanje enostranskih pogledov na dogajanje v državi in družbi. Pri tem je popolnoma vseeno ali je kanal na RTV SLO, Pop TV ali Planet TV!

Prav vsi so ob tem sveto prepričani v svoje »poslanstvo«, kar dokazujejo tudi besede Igora Berganta, ki jih izreče v reklami za Odmeve, ko ponosno izjavi njihov 'slogan': »Verodostojno, kritično, poglobljeno«! Sam pa dodajam zgolj to, le kako jim celo v reklami uspe, to – da izrečejo le en stavek in v njem kar tri debele laži?

Žalosten ugotavljam, da po tej poti caplja tudi radijski program. Zato moram ponovno postaviti vprašanje – kako to, da na te žalostne procese nihče ne reagira in to še posebej ne med novinarji!  Pa ravno pred kratkim smo skupaj ugotavljali,  da so dobri novinarji že v pokoju ali celo pokojni! Zopet izražam svojo zaskrbljenost na temo etičnosti v tej državi

In nikoli ne smemo pristati na to, da se vsakodnevno – predvsem skozi poročila – dogaja poniževanje nas, ki smo svetlobna leta stran od takšnih miselnih vzorcev, ker so za sleherno normalno osebo prej izraz žalitve, kot pa žlahtnih besede Ali konec koncev, tukaj niso novinarji in njihovi uredniki, ki bi se morali zavedati svoje družbene odgovornosti, vendar so vsi brez slehernih moralnih sider in to je največja sramota v naši družbi ter obenem njen problem!

Vrnite nam dostojanstvo, vrnite nam poročila! Organizirajte, če že morate, pogovorne oddaje, omizja, klube takšne in drugačne, le poročilom vrnite dostojanstvo informiranja. Zadržite zase »verodostojnost, kritičnost, poglobljenost«. Pustite nam prostor za »intelektualno dihanje«!

NNNP in efekt belega praška!

V socializmu je Slovenija poznala znamenito kratico »NNNP«, ki je pomenila 'Nič nas ne sme presenetiti' in res, vse udeležence teh vas ni prav nič presenetilo. Pravzaprav so te vaje imele na nas učinek prebolevanja otroških bolezni. Ko jih enkrat preboliš, si imun za vse življenje.

Zato nas starejše tudi to 'prejemanje' belega praška ni niti presenetilo, niti prestrašilo. Pa vendar, ko sem gledal današnje odmeve in poslušal razburjenega Berganta, kako je zasliševal direktorico inštituta in direktorja sektorja kriminalistične policije, se nisem mogel znebiti občutka, da je vse skupaj daleč pretirano, vsaj za neko vsebino oddaje Odmevi, ki je tako polna Viktorjev, kot potepuški pes bolh.

Ker imam težave s spominov, v pozitivnem smislu namreč, kar vidim, slišim in preberem še vedno z lahkoto najdem in uporabim. Zato sem pobrskal po spominu, ali sem kdaj podoben način poročanja zasledil recimo na ORF, RTL, SAT-1 ali RAI. Pa nikakor nisem mogel najti te potrditve.

Sicer pa za osvežitev le nekaj poudarkov! Najprej je nastopil Cerar, ne kot zaskrbljeni državljan iz ulice, temveč kot predsednik vlade. Namesto da bi poklical, če ga je že srbel jezik, policijsko ministrico in naročil le dve stvari: »Najdite mi te falote in sprejmite ukrepe, da se to v bodoče ne bo dogajalo nekaznovano«! Nakar bi ministrica odgovorila: »Našli jih bomo, kar pa se ukrepov tiče, bomo dosegli, da bodo vse pošte na sprejemnih okencih imele kamere. Kar se tiče poštnih sprejemnih nabiralnikov pa jih bomo relocirali na lokacije, ki so pokrite s kamerami iz sistema bankomatov, križišč, bencinskih črpalk, javnih ustanov itd...«!

Nakar bi Cerar zadovoljno cmoknil z jezikom in še dodal: »Imate dva meseca časa, da to uredite«! Ampak Cerar, ki izkoristi sleherni trenutek za svoj moralni izpad, mora preko TV ekrana natuliti vse Slovence in moralizirati o zavrženosti takega početja. Težko si predstavljam, da bi se v obravnavi takšne teme in v vlogi predsednika vlade znašel njegov nemški, avstrijski ali italijanski kolega?

Tudi neverjetno zagnana »skrb« Berganta je bila že prav tragikomična, sploh ko je v vlogi »raziskovalnega« novinarja vrtal v direktorico biološkega inštituta in jo vlekel za jezik, naj že pove, kakšno škodo so imeli, koliko ur so izgubili in seveda njegovo končno ugotovite, ki je povsem na liniji Cerarja: »Le kako so si drznili poslati sedem pošiljk saj je bilo s tem ogroženo življenje tistih ljudi, za katere bi se morale opraviti ustrezne biološke preiskave in ki so bile sedaj izrinjene s tem terorističnim aktom«! Stojim in ploskam!

Pa ne zaradi intelektualnega umotvora, temveč zaradi povsem brezveznih vprašanj, preusmerjanja pozornosti in vsiljevanja nekih prioritet, ki niso prvenstvene navadnemu smrtniku. Pa saj norosti s tem še ni bilo konec, ko je bil gost Odmevov Mramor, kaj ga je kar v uvodu vprašal Bergant: »Kako je zaradi pošiljk trpelo vaše delo na ministrstvu«? Pa ga je Mramor zafrknil, češ, da je on bil takrat na vladi. In ko je videl žalosten in vidno prizadet obraz Berganta je le dodal: »Seveda pa je trpelo delo mojih sodelavcev«! Malo morgen!

Se dobro spomnim, ker so takšne ali podobne grožnje bile vsako leto izvedene na različnih ministrstvih, seveda ne v tako številčnem obsegu. Zato se še bolj spomnim tega, ker so sodelavci že vedeli, kako bo zadeva potekala, da se najmanj tri ure ne bodo mogli vrniti v delovne prostore in so že veselo planirali, kaj vse bodo postorili. Vendar imeli so to smolo,da sem bil jaz, kot direktor, »špilferderber« in ko sem izvedel, da tri ure ne bo nič s pisarnami, sem pre evakuacijo zahteval, da vsi vzamejo s sabo delovne beležke in smo šli na vrt bližnjega lokala, se posedli v tri skupine, naredili spremembo urnika dela in normalno delali naprej. Toda, to se lahko dogaja le normalnim ljudem, ki so preživeli NNNP. Tisti, ki niso pa so danes doma zajemali sapo iz razmišljali kakšne grozote se bodo šele zgodile, ko bo prispelo na isti dan recimo 20 pošiljk 'pecilnega' praška!

Prav potiho pa se je zopet izmuznil Bavčar in če kdo misli, da je to novica, da ni šel na Dob, se zopet norčuje iz nas. Raje naj si prebere stare komentarje izpred dveh mesecev – skoraj vsi smo napovedali takšen razplet. Lahko pa bi bila novica to, kateri 'judež' v zdravstvu mu je zopet izdal potrdilo. Ampak to je že druga tema!

Nagradno vprašanje - kje je 'sol' in kje je 'sladkor'?
Odgovor je seveda tipično slovenski - en levo, drugi desno!

S-F srhljivka (kratka zgodba)!

Zaupne novice iz DZ nam potrjujejo, da so iz naslova Državnega tožilstva prejeli pošiljko za poslanca J. Janšo. Ker ni šlo za običajno pismo, temveč v bistvu za paket, so pristojni organi zadevo najprej predali protibombnemu in protiterorističnemu oddelku. Pri tem je neimemovani predstavnik iz kabineta predsednika državnega zbora izjavil, da so hoteli pošiljko izročiti v 8 dneh od prejema, torej najkasneje do 15. aprila (prejeli so pošiljko 7. aprila), vendar so jih iz kabineta predsednika vlade opozorili na možnost, da gre za ogrožanje poslanca, ki je pomemben član komisije za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami. Ker res ni običajno, da bi takšna pošiljka, res nenormalne velikosti, za poslanca prišla v DZ iz Državnega tožilstva, temveč kvečjemu na njegov dom, so zadevo predali pristojnim organom v nadaljnjo preiskavo, kaj je sploh v paketu.

Protibombni in protiteroristični oddelek je že obvestil pristojno ministrico, da so se zadeve njihove preiskave dodatno zapletle zaradi varčevalnih ukrepov, ker je policijski rentgen že dalj časa v okvari in se šele čez 3 tedne pričakuje njegovo popravilo. Prav tako je neimenovani vir povedal, da je ministrica o tem obvestila tudi predsednika vlade, vendar od njega še niso prejeli njegove odločitve ali se naj in kdaj, o tem obvesti predsednika DZ. Mimogrede je ministrica tudi namignila, da so na tem oddelku težave tudi s policijskimi psi, saj jim zaradi starosti odpoveduje voh - organ za detekcijo eksplozivov. Oglasil pa se je tudi pravosodni minister, ki je sicer izrazil zgolj vprašanje ali je takšno vročanje sploh v skladu z Ustavo in ali ne bodo z nadomestno vročitvijo kršene poslanceve človekove pravice.

Ob tem mu je pritrdil celo predsednik vlade, ker tudi on dvomi, ali je institut nadomestne vročitve, poleg osnovne, za poslanca sploh primeren. Predsednik se sicer ob tem še odloča ali naj si pridobi ustrezno pravno mnenje o zadevi, kajti sam meni, da bi v zadevi nadomestnega vročanja moralo priti do spremembe Ustave in jasnega zapisa o tem, da nadomestna vročitev za poslanca ne predstavlja kršitve človekovih, v tem primeru poslančevih, pravic.

V DZ skratka ugotavljajo, da je vse pod nadzorom, paket je v varovanih prostorih in ko bodo končani vsi varnostni postopki, bo verjetno, ne predsednik DZ Brglez, temveč predsednik vlade Cerar, odločil ali se paket izroči naslovniku ali pa se ga razstreli po običajnem postopku! Po splošni oceni, bodo zadeve razrešene najkasneje takoj po parlamentarnih počitnicah!

Del naše vlade pri reševanju problema 'okužene' pošiljke!

(to je seveda fikcijska zgodba - odlomek iz S-F zgodbe)

Ta vest iz 24ur.com pa je povsem resna: "Janez Janša je zatrdil, da ni prejel pošte s poročilom o preiskavi, je pa bil na voljo, da se mu vroči, saj je bil na seji DZ. Povedal je, da je celoten postopek medijska gonja proti njemu in da je v dvomih, če bo 'okuženo' pošiljko sploh sprejel. Ni pa želel potrditi, ali je zdaj kuverto prejel ali ne."

To pa je prav tako še kako res: v času krute diktature socializma se je nadomestna vročitev, na delovnem mestu, opravila najkasneje v 48 urah!