Slovenci smo sami sebi v sramoto!

Vsak je dobrodošel v Sloveniji, ki želi delati tukaj in ustvarjati. Ne mislim pa več molčati ob dejstvu, da se predvsem SDS-ove in SD-jeve vlade odlikujejo o tem, da na najvišje politične in uradniške položaje v državo postavljajo ljudi, ki dokazano niso slovenskega porekla.

Nič nimam proti njim, le dve stvari me močno skrbita, kako naj ti ljudje identificirajo slovenske nacionalne interese na področju ekonomije, izobraževanja, kulture, obrambe itd.. Mislim, da je dokazovanje tega, da je to nekaj najbolj normalnega neverjetna aroganca političnih kadrovikov in sesuvanje slovenske državnosti ter njeno spreminjanje v amorfno brezoblično podobo političnega pragmatizma in slepe, prav hlapčevske vdanosti tistim, ki so jih postavili na te položaje.

Po drugi strani pa ne sprejemam stremuštva teh ljudi, ki jih nobena etična norma ne zaustavlja v njihovem pohodu na najvišje državne funkcije ter zvesto služijo tujim nacionalnim interesom, zavestno ali tudi podzavestno. Ali komurkoli od normalnih državljanov in Slovencev pada na kraj pameti, da bi n.pr. na Hrvaškem želel dopovedovati kaj je hrvaški nacionalni interes in po vsej sili splezati na najvišje politične položaje.

Ali smo resnično sposobni dobro premisliti, kaj je vse tisto, kar nas je v zadnjih dvajsetih letih dobesedno pahnilo v popolni mrak in močvirje, kjer se lahko rešujemo le tako, da smo prisiljeni eni druge tlačiti v blato. Kdor koli bo v tem hotel videti nacionalizem, se ga mora kar lepo pomiriti. Saj se ne opozarja na takšen ali drugačen odnos do pripadnikov drugih narodov, temveč na to, da se naj ne udinjajo tistim, ki iščejo najbolj poslušne hlapce za dosego svojih političnih ciljev. Naj se vprašajo ali je to njihovo ravnanje etično ali pa naj menijo, da niso zavezani moralnim pogledom do naroda, ki jih je sprejel pod svojo streho in jim omogočil poleg zagotavljanja občanskih pravic, torej do dela in bivanja, še državljanske pravice.

Krivi pa smo Slovenci sami! Zato ker volimo politike, ki jim je za te zadeve kaj malo mar, zato ker ne spoštujemo svoje države in mislimo, da je popolnoma vseeno, kdo so ljudje, ki so jim zaupane najvišje politične in uradniške funkcije v državi. Krivi smo tudi zato, ker raje sprejemamo to, da svoje ljudi dobesedno tlačimo in jih načrtno zamenjujemo z predvsem poslušnimi in lojalnimi. To, da je nekdo zelo velik strokovnjak na nekem področju, še ni noben razlog, da zasede politično funkcijo! Žalostno je tudi to, da narod, ki ceni sebe in svojo državo, na te stvari ne opozarja na glas, temveč jih preprosto upošteva. Mi v zadnjih petindvajsetih letih nismo bili sposobni niti tega!

Ali so kje (naša) delovna mesta?

Večkrat  smo že zapisali, da si različni  strokovni  komentatorji  z ekonomskega področja spomladi niso bili enotni v  ocenah, kakšno  obdobje  nam  predstoji na področju  zaposlovanja.  Če  so nekateri,  med njimi smo bili tudi mi iz Banke kadrov, opozarjali na trenutno potuhnjenost nezaposlenosti, pa so drugi spet prisegali na trende, ki so kazali - v primerjavi z lanskim letom - zmanjševanje absolutnega števila nezaposlenih in torej izboljševanje stanja na področju zaposlovanja.

Sedaj  pa kazalci, ki jih objavljajo pristojne državne ustanove, zlasti Zavod za zaposlovanje, ponovno govore o rasti števila nezaposlenih. Torej se je pokazala kot točna naša ocena, da je bil spomladi  doseženi premik  bolj posledica novih, z  zakonom  opredeljenih,  davčnih  sprememb, kar se je pokazalo tudi v statusni strukturi novo odprtih delovnih mest. Pri tem je še zlasti  izstopal  nesorazmerno visok delež delovnih mest, ki so predvidevala zaposlitev za določen čas.

Prav tako smo opozorili na drug problem, ki je sedaj dejansko bistveno skrivil navidezno spomladansko uspešno sliko na  področju zaposlovanja,  in  ki  je bil vezan na zaključek  šolskega  leta številne  generacije srednješolcev. Kajti večina njih se je  sedaj že pojavila na vratih zavodov, njihovo število pa pomeni, kot  smo zapisali že pred meseci, dodaten izziv  za  pospešeno  urejanju stanja na področju zaposlovanja.

Večina  podjetij, ki denimo danes še  zaposluje  pripravnike, namreč  sploh ne skriva svojih stališč, da so za  omogočanje  pripravništva  zainteresirani le v primeru, če dobijo  sofinanciranje za pripravništvo s strani zavoda. Pa tudi v tem primeru ne  dajejo pripravnikom  plače v skladu z zakonskimi določili (70%  glede  na delovno  mesto), temveč jim nudijo le tisti del sredstev,  ki  jim jih skozi sofinanciranje namenja zavod.

Prav tako ni odveč pripomniti, da se skorajda vsa pripravništva sklepajo za določen čas in se s tem problem   nezaposlenosti  le začasno zamrzuje. Bolj bi moral skrbeti tudi  podatek,  da  se  čas  čakanja na zaposlitev  prek  zavodov  še  vedno podaljšuje in znaša sedaj v povprečju že okoli 20 mesecev. Hkrati se povečuje število iskalcev zaposlitve v tako imenovani  kategoriji težje zaposljivih oseb. Za nameček pa se v posameznih resnih komentarjih še ugotavlja, da postaja za zaposlovanje neperspektivna skupina delavcev, ki so starejši od 40 let. V MADE seveda ocenjujemo to skupino neprimerno bolj pozitivno kot prvo.

Predvsem pa bi prizadevanja za večjo zaposlenost morala  biti nujno  povezano  z ukrotitvijo osebne porabe zaposlenih,  pa tudi javne (državne) porabe. Obe namreč krepita apetite po nerazsodnem trošenju denarja in s tem k manjšim  možnostim  za  perspektivo odpiranja novih delovnih mest.

Ob tem ni odveč nenehno poudarjati, da nihče v sodobnem svetu ne  bo   investiral  v tuji državi, če bi mu pri  tem  moral  biti primarni interes odpravljanje socialnih nasprotij. Tuj kapital bo prišel v državo in v njej tudi ostal le, če bo imel možnost doseganja dobička.

Presenetljivo je nenazadnje tudi spoznanje, da večina zaposlenih o problemu brezposelnosti sploh ne razmišlja. Prav  tako se premalo poglablja v svoj trenutni položaj in stoji križem  rok tudi  v primerih, ko bi lahko še pravi čas bistveno vplivali  tudi na svojo perspektivo. Enako velja za nezaposlene.

V medijih beremo in poslušamo o aktivni politiki zaposlovanja in v zvezi z njo o ukrepih s strani zavodov za  zaposlovanje  na nivoju države. Potem pa ponavadi denarja za takšne projekte zmanjka in spet smo na začetku. Seveda se Zavod za zaposlovanje  financira iz državnega proračuna, iz katerega pa bi vsi njegovi koristniki radi vzeli čim več. Vendar pa so nas izkušnje izučile, da temu potem  vendarle  ni  povsem tako.  Po  sprejemu  višine  državnega proračuna  se  je še zmeraj našel nekdo, ki  mu  vnaprej  določena vsota  ni zadostovala, zato je vzel iz te "vreče" še nekaj,  a  na račun drugega.

Zavodi za zaposlovanje in njihovi uradi za delo morajo v prvi vrsti  izpolnjevati zakonske obveznosti pri izplačevanju  denarnih nadomestil oz. pomoči za čas brezposelnosti. Število  brezposelnih še  dolgo časa ne bo pričelo upadati. Marsikdo pa si tudi  napačno razlaga,  da so zavodi za zaposlovanje v prvi vrsti  namenjeni  za pomoč pri iskanju zaposlitve. To je zmotno, njihova primarna  vloga je namenjena zagotavljanju pravic brezposelnim, kar pomeni  predvsem različne oblike pomoči, tako v denarju kot tudi pri  prekvalifikacijah  in  usposabljanju za druge poklice, kar  pa  seveda  ne pomeni tudi iskanja prostih delovnih mest.

Večina   registriranih   iskalcev   zaposlitve   izhaja    iz najrazličnejših področij in starostnih skupin. Vsi pa imajo  nekaj skupnega:  želeli  bi se čim prej in kvalitetno zaposliti. Velika večina njih je tudi prijavljena pri  zavodih  za  zaposlovanje, nekateri so tam prijavljeni že zelo dolgo.

*          *          *          *          *

No sedaj pa še jagoda na vrh torte! Ta članek je moj uvodnik v reviji - mesečniku »Delo in kadri«, ki sem ga napisal leta 1994!!! Naj bo tudi odgovor vsem tistim, ki nakladajo, kako je socializem uničil samostojno in suvereno državo Sloveniji. Predvsem pa skrbno preberite vsa opozorila, ki sem jih napisal že takrat in zgolj malo pomislite. Kdo je demontiral državno upravo, kdo je nebrzdano zaposloval po Omanovem principu »vazno, da je naš«! Moram reči, nekateri, so res brez kančka sramu in to ravno takšni, ki so z veliko žlico zajeli vse kar jim je bilo dano, od izobrazbe do materialnega stanja!

 To je pa spomin na mladost, na snemanje Cvetja v jeseni, kjer sem bil statist. Tisti z brado in klobukom!

Odsekane cene, glave...?

Vrsta zanimivih zapisov je bila zbranih prejšnji teden na Facebooku. Od tega, kako se rojeva vse več otrok z razno raznimi sindromi, ki so se včasih pojavljali  razmerjih milijonink, sedaj pa se jih da izraziti že v promilih. Ob trendu, ki je prisoten, pa se bomo počasi pogovarjali kar v procentih. Potem je tukaj tudi vse večji problem jalovosti mladih družin, ki kot zakleto prihaja ravno iz »razvitih« področij sveta.

Raste tudi funkcionalna nepismenost pri ljudeh. Toda, to je kar tema zase, ki se ne more obdelati v zgolj enem odstavku. Hočem le reči, da funkcionalna nepismenost progresivno narašča, tudi pri 'levičarjih' in ne zgolj pri tistih, ki so do sedaj imeli ta 'monopol'! Postavljajo se vse močneje in močneje 'nova družbena pravila', ko pa pogledamo v njihovo ozadje, jih zlahka prepoznamo kot  zagovorništvo gonje za profitom, vzpodbujanje egoizma, nagovarjanje k hedonizmu. Skratka gre za neke procese razčlovečenja človeške družbe in njene individualizacije, že skorajda atomizacije.

Se še spomnite starih dobrih reklam, ki so skorajda ponarodele? Recimo »Merkator, najboljši sosed«, potem »To so Frutki iz Fructala« ali pa »Ne bo vam uspelo, to je Jelovica« in številne druge. To o čemer razmišljam ni nostalgija za nekimi starimi časi, čeprav bo ravno v tistih ljudeh, ki so postali v zadnjih desetletjih »čustveno deformirani«, to njihova prva misel.

Ne, govorim o pomirjajočih reklamah, ki so zbujale zaupanje in prijazno veselje na razmišljanje o izdelkih, ki so bile v teh reklamnih sporočilih ponujene. Govorim o nekakšni 'kozmični' povezajosti sporočil z nenehnim ponavljanjem skupnih vzorcev. Menda so včeraj objavili, da je ISIL prvič od svojega obstoja javno odsekala glave tudi ženskam. Lahko, da so to že prej počeli, vendar po tihem in skrivoma.

No sedaj, pa je stvar izgledala tako, da sem naprej slišal v poročilih novico o tem da so dvema ženskama odsekali na trgu glavo. Nato je sledila prekinitev in je bil na vrsti reklamni blok. In kako se je pričela prva reklama? Najprej zvok«Šviiisssst«! Nato pa prijeten napev »Odsekane cene ...«! Potem pa za nameček še pokaže slika bradača s sekiro, ki se zarije v tnalo.

Blagor tistim, ki si lahko izmerijo dolžino svojega kratkoročnega spomina v milisekundah, jaz nisem te sreče. Ko slišim v poročilih tako kruto novico, se je niti zlahka, niti zlepa ne otresem. Ko pa mi nekdo kmalu za tem ponudi še sprožilec, da podoživim prejšnjo kruto informacijo, sem pa res na dobri poti, da se otresem bolezni imenovane »socialna empatija«!

Pa pravijo, kako »kreativne direktorje« imajo sodobne oglaševalske agencije. Meni se niti ne zdijo, saj le kopirajo dogajanje v sodobnem svetu. Prej bi dejal, da smo resnično stopili v svet plagiatorstva, tudi tukaj. Glede posledic pa, koga pa to briga! Se bo našel celo kakšen Zakrajšček, ki bo dejal, da je koristno to, da se ljudi prehodno pripravi na krutosti – bodo zato duševno manj trpeli,  ko pridejo sami na vrsto!