Zgodovina nekaterih ograd na evropskih tleh

Da ne okolišimo preveč! Zgodovina ograd na slovenskih tleh se ne pričenja s Cerarjevo epoho vladanja. Mi imamo bogato zgodovino, kar je vse tudi potencial za razvoj turizma. Na smiseln način moramo sedaj v vse to vključiti še Cerarjev projekt in ga pričeti tržiti! Sedaj pa le poglejmo nekaj najbolj znanih primerov teh fortifikacij.

1. Claustra Alpium Iuliarum (slovensko Rimski limes) je bil sistem utrdb, zgrajen v času Rimskega imperija na ozemlju današnje Slovenije in Hrvaške.

Za časa cesarja Dioklecijana je bil po letu 284 zgrajen limes ob mejah provinc Italije in Panonije. Limes je potekal od Trsata (Tharsaticum) na Hrvaškem pa preko Notranjske med Logatcem in Vrhniko in ob poti, ki je vodila iz Gorenjske v dolino Bače (pri Koritnici). Naprej proti severu je Rimljanom služila naravna zapora Julijskih Alp (Alpes Iuliae) vse do obrambnih naprav v Ziljski dolini pri Meglarjah (Meclaria) in ob zgornji Dravi (Duel pri Paternionu). Limes je bil verjetno zgrajen kot posledica barbarskih vpadov, potem ko se je Rimsko cesarstvo med leti 267 in 275 odreklo provinciDakiji (današnja Romunija). Limes je verjetno propadel, ko so se vzhodni Goti na čelu s kraljem Teodorikom odzvali pozivu vzhodnorimskega cesarja Zenona in leta 490 v bitki ob Soči premagali vojsko kralja Odoakra. Odoaker, poveljnik enega od germanskih plemen, je pred tem leta 476 strmoglavil zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Avgusta.

Do danes so se ohranili materialni zgodovinski viri na Hrušici, pri Vrhniki pa so restavrirali obod obrambnega stolpa, ki leži v bližini današnjega Štampetovega mosta, in stolp Turnovše.

2. Langobardski limes je bil limes (fortifikacijski sistem), ki je bil zgrajen v času zatona Rimskega imperija na ozemlju današnje Slovenije in Italije.

Nastanek tega limesa ni natančno znan, vsaj del pa naj bi nastal po končanih bizantinsko-gotskih vojnah, ko je Bizanc na čelu s cesarjem Justinijanom po letu 555 ponovno zavladal severovzhodni Italiji, med drugim tudi Benečiji in Istri. Meja naj bi takrat potekala od Snežnika do Nanosa, preko tržaškega Krasa, Solkana (Castrum Siliganum) mimo Čedada  (Forum Juli) in naprej proti severu do prehodov prek Julijskih in Karnijskih Alp.

Po veliki selitvi Langobardov na čelu s kraljem Alboinom 1. aprila 568 iz Panonije v Italijo so prazno območje med Panonijo in mejo Italije pričeli poseljevati Slovani in Obri. Langobardi so obrambne naprave prevzeli od Bizantincev in jih kot drugod ob mejah svoje države izgradili proti Slovanom in Obrom.

Meja, urejena na vojaški način, je obstajala iz sistema utrjenih gradov, gradišč in sotesk. Po velikem navalu Slovaov in Obrov 611 se je južna meja premaknila do skrajnih mej Alp in  Krasa s Furlansko ravnino. Zapori lahko danes sledimo od sotesk pri Pušji vasi (Venzone) in Huminu (Gemona) na severu, preko Rtina (Artegna) in Nem (Nimis) do Čedada. V južnem delu so utrjeni kraji Ipplis, Krmin (Cormons), verjetno Solkan (Castrum Siliganum), Farra pri Gradiški in tik ob tržaškem zalivu grad Potium ali Pucinum (pi Devinu).

V 7. in 8. stoletju je zapora zaustavila kolonizacijski val Slovanov in ostala v glavnem nespremenjena do današnjih dni. S tem je potek limesa narekoval narodnostno mejo, ki se je do danes bolj malo spremenila. O samem limesu je pisal že langobardski zgodovinar Pavel Diakon

3. Alpski zid (italijansko Vallo Alpino) je bil Italijanski fortifikacijski sistem po celotni kopenski meji. Raztezal se je od Ligurskega morja in preko grebenov Alp ob meji s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo vse do Reke v dolžini 1850 kilometrov ter je tako varoval tudi del slovenskega ozemlja, ki ga je po letu 1918 zasedla Italija.

Vzhodni del alpskega zidu je bil dolg približno 250 kilometrov in je bil zgrajen vzdolž rapalske meje, da bi varoval strateško pomembne prehode v Italijo iz ozemlja Jugoslavije. Sprva je imel zgolj obrambno vlogo, kasneje pa so utrdbe prilagodili tudi napadalni.

Zametki sistema utrdb so izgradnje utrjenih vojašnic italijanske finančne straže in enot GAF (it. Guardia alla Frontiera), poljskih utrdb, strelskih jarkov in strojničnih gnezd po določitvi Rapalske meje leta 1920. V koncu dvajsetih let so Italijani že začeli izvajati obsežne infrastrukturne gradnje, na podlagi česa se je kasneje začela tudi izgradnja utrdb, ki se je uradno začela z izdajo okrožnice 200, januarja 1931.

Do napada na Jugoslavijo utrdbeni pas še zdaleč ni bil dokončan. Do tega časa so Italijani zgradili zgolj manjše utrdbe, ki so zadostovale za hribovit teren. Po napadu na Jugoslavijo je bila večina utrdb razorožena, saj so tamkajšnje enote GAF uporabili za okupacijo Slovenije. Razorožene so ostale do padca Mussolinija, ko je general Mario Robotti italijanskim enotam v Sloveniji in na Hrvaškem ukazal umik na linijo alpskega zidu.

Po kapitulaciji Italije so Nemci leta 1944 preventivno razstrelili del utrdb iz strahu pred zavezniškim izkrcanjem v Istri. Že naslednjo leto pa so Nemci zasedli alpski zid na slovenskem ozemlju, ga povezali z nekaterimi deli Rupnikove linije in tako ustvarili enoten obrambni sistem, t.i. Ingridovo linijo, ki so jo uporabili proti napredovanju jugoslovanskih sil. Po vojni so Jugoslovani utrdbe večkrat uničevali, v glavnem zaradi povojnega pomanjkanja železa.

Ogrado naj bi v glavnem sestavljali dve obrambni črti.
Prva (Zona di Sicurezza) je potekala tik ob rapalski meji. Večkrat so utrdbe postavili ob vznožje grebenov, ki so lažje branljiva. Črta je potekala po: Fužinah, Vršiču, Lepeni, Bogatinu, Lajnaru, Poreznu, Godoviču, Hrušici, Planini, Javorniku, Snežniku, Gomancah, Klani, Reki.
Druga cona (Zona di Resistenza) je potekala nekaj kilometrov za prvo črto. Oddaljenost od prve črte je bila pogojena s terenom. Potekala je po: Peči, Mangartu, Učji, dolini reke Idrijce, Črnemu vrhu, Javorniku, Nanosu, Pivki, Milanji, Jelšanah, obronkih Čičarije do Opatije.

Poleg teh dveh glavnih črt je bila še tretja (Zona di Schieramento), območje za obema črtama, v katerem so bili nameščeni težko topništvo, protiletalski topovi ter zbirališča čet za protinapad. Skupno število italijanskih vojakov, ki naj bi varovali rapalsko mejo je bilo okrog 15.000.

4. Nacionalna pregrada (švicarsko: Réduit National) je sistem utrdb, ki jih je zgradila Švica za obrambo države pred zunanjimi napadalci. Nekatere utrdbe so začeli graditi že pred prvo svetovno vojno, dela pa so se v manjšem obsegu nadaljevala do druge svetovne vojne.

Med drugo vojno se je Švica znašla obkrožena z sovražnimi državami, še posebej je bila ogrožena od Nemčijo, zato je v letih 1940 do 1945 za obrambo svoje nevtralnosti zgradila močen in obsežen sistem podzemnih in nadzemnih utrdb.

Načrte za utrdbe je pripravil general Henri Guison, v pozni pomladi leta 1940, ko so Nemci zmagali nad Francijo in začeli pripravljati napad na Švico (operacija Božično drevo). Do konca vojne je bilo poleg številnih bunkerjev zgrajenih tudi večje število velikih podzemnih utrdb med St. Gotthardom, Sargousom in St. Maritzom.

Drugo svetovno vojno je zamenjala hladna vojna, med katero so Švicarji utrdbe neprestano povečevali in posodabljali, zgradili pa so tudi nekaj novih. Med leti 1980 in 1995 je vojska večino utrdb, zaradi vojaške reforme, nehala uporabljati. Nekatere utrdbe so danes spremenjene v muzeje in si na ogled javnosti.

5. Rupnikova linija ali Rupnikova črta je bil sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Ime je dobila po jugoslovanskemu generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku. Obrambna črta nikoli ni služila svojemu namenu, saj je bila zapuščena še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo v aprilski vojni. Danes je ponekod v zahodni Sloveniji ostanke Rupnikove obrambne črte še možno videti, največ od Blegoša do Golega vrha v Poljanski dolini.

Nova meja po 1. svetovni vojni je popolnoma spremenila življenje ljudi, mnogi so zaradi meje izgubili vir zaslužka. Zaradi revščine je začelo cveteti tihotapstvo oz. kontrabant. Tihotapili so vse od moke, mesa in cigaret pa do vžigalic. Najdonosnejše je bilo tihotapljenje živine in konj. Tihotapstvo je bilo smrtno nevarno, vendar je z njim marsikdo tudi obogatel.

Prvi so začeli mejo utrjevati Italijani. Ti so začeli postavljati utrjene vojašnice že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Uradno pa se je začelo utrjevati januarja 1931, ko so začeli z izgradnjo večjega števila podzemnih in nadzemnih utrdb in kasarn, povezanih v Alpski zid. Na utrjevanje meje so pomislili tudi Jugoslovani. Prva pobuda se je pojavila leta 1926, vendar se vse do leta 1935 ni zgodilo nič posebnega.

Vzrokov za nastanek Rupnikove linije je več, od gospodarskih, političnih in družbenih. Prva svetovna vojna v Evropi ni prinesla sprememb, ki so si jih ljudje želeli, mnogi narodi so bili nad razpletom vojne razočarani, še posebej pa Nemci, ki so vojno izgubili. Pojavljati sta se začela fašizem in nacizem, ki sta želela popraviti stare krivice. Vse to je pripeljalo do nove oboroževalne tekme. Evropske države, ki so bile še vedno pod močnim vtisom mučnega bojevanja v blatnih strelskih jarkih, so svoje ozemlje želele zavarovati z mogočnimi utrdbami iz železa in betona.

Tako so torej začele nastajati slavna francoska Maginotova linija in njej nasproti stoječa nemška Siegfridova linija, pa tudi manj znana švicarska Nacionalna pregrada, Mannerheimova linija na Finskem, grška linija Metaxas in italijanska Vallo Alpino oz. Alpski zid, nasproti katerega je stala Rupnikova linija.

/viri: Wikipedia, Vojaška enciklopedija, Vojaška zgodovina/