Ponujam vam kot Prednovoletni kviz nekaj citatov zgolj dveh
slovenskih velemož. Vaša naloga je preprosta, ugotoviti, kdo je avtor katerega
od štirih navedenih?
1.
»V krizo nas
je pripeljalo več oblik nespoštovanja. Na politični ravni se je to v preteklih
letih pogosto izražalo v premočni razklanosti političnega prostora. Na osebni
ravni se nespoštovanje pogosto kaže kot zavist – ko torej nekomu ne privoščimo
zasluženega uspeha. V finančni in gospodarski sferi, pa tudi marsikje drugod,
je nespoštljivost presegla vse spodobne okvire v obliki takšne ali drugačne
korupcije – kajti korupcija je izraz prezira, torej nespoštovanja do vseh
tistih, ki jih koruptivna oseba s svojimi dejanji prikrajša oziroma prizadene.
Nespoštljivost se prepogosto kaže tudi v nevljudnem, žaljivem ali celo
sovražnem govoru; žal tudi v javnih institucijah in na javnih mestih. Ob vsem
tem pa se, ne nazadnje, nespoštovanje kaže tudi v zanikanju pozitivnih vidikov
slovenske narodne zgodovine. Na ta način iz preteklosti vlečemo medsebojne
zamere in jih neodgovorno prenašamo na mlajše generacije. Prava pot je
drugačna: na pozitivne vidike svoje zgodovine bodimo ponosni, iz njenih
negativnih plati pa ne vlecimo osebnih zamer, pač pa oblikujmo pravičen nauk za
vse nas in za prihodnje rodove in nato ne ponavljajmo preteklih napak. Seveda
pa moramo ob vsem tem vedno izkazati sočutno razumevanje za vse tiste, ki jim
je preteklost prinesla bolečino.«
- »Pri
tem se moramo zavedati, da je pogosto težko določiti, kje se začne
dejanski ... sovražni govor,... kakšna je njegova dejanska nevarnost za
družbo, kje se izražajo samo predhodna omahovanja in sekundarne negativne
tendence, kjer pa gre za boj mnenj in za družbeno kritiko, ki morata biti
svobodna. To samo po sebi omogoča pretiravanje v eno ali drugo smer, se
pravi v administrativno omejevanje demokratičnih pravic naših... ljudi ali
v liberalistične utvare, ki ne upoštevajo dejanskega razmerja moči
družbenih sil.«
3.
»Ko se bomo
torej bolj spoštovali, bomo boljši ne le drug do drugega, pač pa tudi do svoje
države in domovine. Ob tem pa moramo za izhod iz krize dvigniti politično in
pravno kulturo ter ustvariti ustreznejše okolje za gospodarski, socialni,
izobraževalni, znanstveni in ne nazadnje kulturni razvoj. To in še marsikaj je
predvsem tudi naloga sedanje vlade, ki mora skupaj z vsemi vami, spoštovane
državljanke in državljani, odpreti vrata normalizaciji naše družbe. Zdaj moramo
pri ključnih zadevah stopiti skupaj in prenesti po potrebi tudi izjemne napore,
da nam uspe. Kajti negativnosti, ki so se kopičile dolga leta ali celo
desetletja, ne moremo odpraviti kar v nekaj mesecih. Toda, če bomo sodelovali
in se potrudili, da odgovorno gospodarimo s svojo zemljo, vodami, gozdovi,
kulturnimi dobrinami in seveda tudi z državo, nam bo zagotovo uspelo. In potem
nas ne bo sram pogledati v oči našim otrokom, ki se lahko danes le čudijo nad
siromaštvom duhá, ki je v teh časih prisotno v tej naši lepi deželi.«
- »V
takšnih situacijah lahko razmerje moči družbenih sil in ostrina tega
spopada negativno vplivata na širšo uporabo demokratičnih pravic tudi
takrat, kadar ne gre za sovražnike... demokracije. Da bi naša družba
preprečila takšne tendence oziroma jih omejila na najmanjšo možno mero, je
nujno predvsem utrditi politični sistem. Poleg tega mora družba imeti tudi
jasno določeno praktično politiko. Prav ta politika pa ni vedno dovolj
določena, zaradi česar prihaja do nepotrebnih omahovanj v naši vsakodnevni
praksi.«