Zato ne Levica

Volilni cirkus je mimo – volivci so svoje rekli, kaj rekli, predvsem pokazali in dokazali kako so 'pravi' sinovi naroda. Zadnjič sem objavil pismo aktivista Žige Pavšiča, nekdanjega člana koalicije Združene levice, danes želim objaviti še pismo Luke Vlaovića, ki ga je tudi zaskrbel odnos tednika Mladina do ZL-DSD in še posebej do skupne koalicije s Slogo. Ker je pismo dovolj jasno, ker ga Mladina ni hotela objaviti, ga ne komentiram posebej, le objavljam.

Tednik Mladina je v izdaji št. 19/2018, objavila naslovni članek »Zakaj pa ne Levica?«, v katerem se sprašuje, bolje rečeno – poziva volivce, zakaj ne bi dali svojih glasov stranki Levica; če je mogoče, celo v taki meri, da bi ta lahko po volitvah vplivala na vladno politiko. Tudi če damo na stran dobro znano naklonjenost uredništva Mladine do te stranke, ki jo, skupaj z njenim vodjo, že nekaj let povsem brez premisleka forsira, obstaja kopica dobrih razlogov, zakaj naj volivci odklonijo to dobrohotno priporočilo. Zelo na kratko so ti naslednji.

Temeljni argument, predstavljen v članku, gre nekako takole: Pred štirimi leti smo bili do vratu v neoliberalni orgiji, ki so si jo nad našo državo privoščili evro-birokrati in domača politika vseh usmeritev, nakar se je kot po čudežu pojavila nova, leva in čista stranka v obliki Združene levice, ki če socio-ekonomskih bakanalij že ni mogla sama ustaviti, jih je pa vsaj nekoliko ublažila, zato si zasluži še nadaljnjo podporo nas, levičarjev. Medtem ko se lahko s prvim delom izražene misli samo strinjam, je za vse, ki na slovensko politiko gledamo nekoliko realneje drugi del globoko problematičen.

Levica namreč ni, vsaj po vseh splošno sprejetih kriterijih, ublažila nobenega akutnega socialnega ali ekonomskega problema in še manj dokazala, da zna obstajati kot resna, zrela, demokratična stranka, ki bi upravičila zaupanje, ki smo ji ga pokazali pred štirimi leti.

Kar se tiče prvega, je navadna demagogija trditi, da je Levica v kakršnikoli, še tako neznatni meri, prispevala k zmanjšanju, omilitvi, kaj šele opustitvi katerega od predlaganih ali uvedenih škodljivih ukrepov trenutne vlade na družbenem ali gospodarskem področju. Če si najprej pogledamo glavno »trofejo« Levice, torej zvišanje zneska denarne socialne pomoči, se izkaže, da je ta prvič, še vedno sramotno daleč od kakršnegakoli prejemka, ki bi v tej državi omogočal dostojno življenje in pokriva kvečjemu mesečni strošek plenic za novorojenčka, drugič, da tudi sami predlagatelji niti niso skušali skriti dejstva, da je to nič več kot zgodnja volilna kampanja, in tretjič, da je nezanemarljivo, da se tudi to ne bi uresničilo, če ne bi premier odstopil in če se posledično v zadnjih dveh mesecih ne bi znašli v bizarnem položaju, ko skuša biti vlada kar sama svoja opozicija.

Res pa je, da prav ta predlog zakona od vseh, ki jih je v parlamentarno proceduro vložila Levica, najbolj odstopa. Zakaj? Seveda zato, ker je bil sprejet, s tem pa samo bolj osvetli (čeprav bi to v Mladininem članku zaman iskali) naravnost porazen izkupiček vseh ostalih pobud Levice na področju sociale in gospodarstva. Res je, da so pridno protestirali proti vsaki slabo domišljeni odprodaji državnega premoženja, od Mercatorja do Aerodroma Ljubljana, kaj dlje od tega pa mlečnozobi revolucionarji niso zmogli. Da ne omenjamo, da kaj več kot miganja s prstom od Levice nismo dočakali pri prodaji Telekoma, ki slednjič ni bil prodan zaradi sporov v sami vladi in nikakor ne zaradi kakega zunanjega pritiska, še najmanj od Levice, ki – kot avtor članka sam prizna – res deluje iz nekakšnega političnega geta (seveda pa ne pove, da se je v ta geto zaprla kar sama in da tam še celo uživa, kot bom pojasnil v nadaljevanju).

Kaj je Levica torej dejansko naredila za izboljšanje položaja navadnega državljana, ki ga bo popolna likvidacija slovenske gospodarske suverenosti na koncu najbolj udarila po žepu? Ali so skušali dvigniti zavest o problemu preko zborov volilcev, kot je to stalna praksa v anglosaških državah? Ali so se povezali s sindikati in organizirali širšo stavko, kot je to denimo praksa levičarskih strank v Franciji? Ali so vsaj poskusili z vsemi sredstvi parlamentarnega boja, kot je obstrukcija? Odgovor na vsako od teh vprašanj je seveda ne. Za Levico je bilo vedno dovolj le to, da so se oblekli v majice s podobo Che Guevare in za dnevnik povedali kako krepko čez vlado, nato pa so šli lepo domov.

Pri tem pa niso znali formulirati kakih svojih, niti najosnovnejših, predlogov, kako pa bi morala država pristopiti k vprašanju svoje lastnine in širše, svoje ekonomske suverenosti, ki so se ji vse vlade od leta 2012 že skoraj povsem odrekle. Tudi pri tistih predlogih zakonodaje, ki so jih podali sami, so se njihove realizacije lotili tako napol in tako amatersko, da bi bilo vsako drugo resno stranko hudo sram; pri tem govorim denimo o predlogu zakona o delavskem soupravljanju in o predlogu zakona o povračilu vojne škode, kjer so zavračali sleherno sodelovanje s katero od strank, katerih glasove bi predloga vsekakor potrebovala za sprejetje, s tem pa so zgolj pokazali, da Levice (bolje rečeno njenega vodstva) parlamentarni boj kot glavno sredstvo politike pravzaprav niti ne zanima: »Važno, da smo mi vložili ta in ta predlog, izpadli napredno, kaj se bo nato zgodilo, pa nas že ne zanima več.«

Samo tako je možno, da je Levica, čeprav domnevno glavna levičarska politična grupacija v državi, povsem izgubila pobudo pri res pomembnih vprašanjih, s katerimi bi se morala ukvarjati politična levica. Glede izterjave vojne škode od Nemčije je iniciativa v rokah ZL-DSD, glede vprašanja povrnitve nekdanjega družbenega premoženja pri nekdanjem esdejevcu Vebru, glede kriminalnega ozadja TEŠ 6 pa kar pri parlamentarni preiskovalni komisiji (kar redko vidimo) – to mimogrede vodi poslanec, ki je iz Levice protestno izstopil, vodstvo pa, ne brez razloga, označil za novodobne staliniste. Takozvana Levica ni bila v vseh štirih letih sposobna spisati niti ene same kazenske ovadbe zoper koga iz kroga odgovornih za vse glavne ekonomske polomije, od TEŠ 6 do žilnih opornic, kar bi od vsega naštetega gotovo zahtevalo najmanj truda in domišljije.

Če dobro pogledamo izkupiček štirih let Levice, vse kaže, da je prav njeno delo na socialnem in ekonomskem področju njena največja šibkost! In to še večja kot njena zunanja politika. Ne ta, da nima otipljivih rezultatov, ki je od obrobne opozicijske stranke realne ne moremo pričakovati, njen glavni greh je, da ni v celem mandatu položila niti temeljev za kako bodoče delo v vladi, ki ga nekoliko utopično pričakuje avtor članka. Stranka tako nima zaledja ne pri sindikatih ne pri stroki, s katero se niti potrudila ni povezati, čeprav imamo kvalitetno domače znanje s področja ekonomike, in še manj pri levem volilnem telesu, ki se še vedno obrača po vetru in ga Levica ni uspela prav nič razširiti izpred štirih let.

Sumim, da se tako avtor članka kot samo vodstvo Levice tega dobro zavedajo, zato prav ekonomski argument tako pogosto navajajo, očitno v upanju, da če ga sami prvi omenijo, ne bo nihče opazil, da govorijo dejstva prav v nasprotno smer.

Kakih svojih strateških, dolgoročnih rešitev niso ponudili, le stalno nergaštvo, v samozadovoljnem prepričanju, da levi volivci tako in tako nimajo kake druge stranke, h kateri bi pobegnili, vsaj odkar so socialdemokrati zavili tako ostro v desno. Glavni razlog, da v javnost obstaja neko megleno mnenje, ki ga je avtor članka tako lepo povzel, da pa Levica kljub pičlemu izkupičku zadnjega mandata vsaj »izgleda« najbolj levo, torej da pa bo nekoč, enkrat vendar nekaj naredila za nas, lahko označimo za slovenski ekvivalent stališča neodločenih volivcev v ZDA, da pač volijo tistega kandidata, s katerim bi šli najraje na pivo, ne glede na to, ali se z njim strinjajo ali ne. Tako pa lahko Levica funkcionira le zato, ker v javnosti nihče noče, ali ne more, oporekati »aksiomu«, da je Levica res to, za kar se oglašuje, torej prava levica. In to kljub temu, da vse govori nasprotno.

S tem pridemo do drugega pomisleka glede premise navedenega članka, torej ali si je Levica sploh zaslužila podporo razmišljujočega levega volivca na teh volitvah? Pri tem puščam vnemar posamezne točke političnega programa ali primerjavo z drugimi strankami (stranke, sploh pa leve, se pri nas kot znosne običajno nikoli ne pokažejo same po sebi, temveč le v primerjavi), osredotočimo se zgolj na vprašanje, ali je Levica v zadnjem mandatu delovala v skladu z načeli, ki si jih je sama zastavila pred zadnjimi volitvami leta 2014? Če štejemo, da je integriteta srž vsake družbene dejavnosti, politike pa prav posebej, lahko torej, ne glede na vsebino dela, že na podlagi tega merimo kredibilnost stranke kot resnega, stabilnega, zaupanja vrednega političnega faktorja. Vprašajmo se torej, kaj je pred zadnjimi volitvami stranka ponujala in kako je stranka takrat sploh izgledala v primerjavi z današnjim dnem.

Kaj je stranka obljubljala pred štirimi leti? Novo, pravo levico, ki so jo stare leve stranke izdale s korupcijo, nesposobnostjo in lenobo. Glede tega so imeli seveda prav, a kaj ko so si tako metode dela kot v veliki meri tudi vsebino svojih politik v zadnjih štirih letih skoraj povsem sposodili od teh starih, upehanih levih strank. Kaka pa je na koncu efektivna razlika med stališčem SD, ko vsaki škodljivi odprodaji ključne infrastrukture najprej odločno nasprotuje, nato pa zanjo glasuje; in stališčem Levice, ki ji ves čas nasprotuje, naredi pa nič, da bi jo ustavila? Zato ni čudno, da Levica stagnira, SD pa raste, saj se ljudje med dvema enako neučinkovitima opcijama vedno raje zatečejo k tisti, ki vsaj izgleda bolj kompetentna. Prav na preizkusu kompetentnosti, t.j. sposobnost držati se obljubljenega in napovedanega, je Levica najbolj klavrno pogrnila. Volilna baza levice se je tako, namesto da bi se povečala na celotno levo volilno telo, kot smo pred štirimi leti pričakovali, zopet skrčila na mlade, brezposelne in nostalgike po prejšnjem režimu.

Kaj je stranka sploh bila pred štirimi leti? Kot želi članek nekoliko skriti, pred štirimi leti sploh ni bilo stranke, temveč koalicija strank z imenom Združena levica. Ta je, podobno kot grška Siriza na začetku svojega obstoja, delovala kot skupni imenovalec več manjših levih strank, in sicer na podlagi koalicijske pogodbe z demokratičnim principom odločanja. A medtem ko se je Siriza povezala v enotno stranko, to Združeni levici v letih 2016-17 ni uspelo, to pa predvsem zato, ker je vodstvo Iniciative za demokratični socializem pod taktirko g. Mesca najprej zaobšlo svoj lastni statut, da je lahko vodja ohranil svoj položaj, kljub temu, da ga je disciplinska komisija iz stranke izključila (!) zaradi poneverbe, nato pa izigralo še koalicijsko pogodbo Združene levice, ko je iz odločanja povsem izrinilo DSD, TRS pa povsem izvotlilo in si tja na mesto predsednice nastavilo kandidatko, ki je podpirala njihove interese, go. Tomič, ki so jo zdaj nagradili s podpredsedniškim mestom. Da taka »Levica« ni več ne združena ne demokratična in tudi ne sprejemljiva za normalnega levega volilca, je do sedaj že povsem jasno.

Žal se izkaže se je, da je Levica povsem nesposobna soočiti se z bistvenimi problemi slovenske države, ki so od začetka finančne krize predvsem ekonomske narave in ki že resno načenjajo samo bistvo suverenosti države, in to celo še bolj kot etablirana levica, ki je vsaj sposobna dela v razmerah parlamentarnega boja, usklajevanj in pogajanj, ki jih Levica zavrača, kar je v vsaki demokratični državi smrtna obsodba za stranko ne le na vladi, temveč tudi v opoziciji. Poleg tega pa je v kratkem času postalo jasno tudi to, da je Levica povsem prosta vsake prave vsebine, saj je očitno zgolj podaljšek Iniciative za demokratični socializem in peščice njenega vodstva, ki stranko dojemajo kot svoj zasebni fevd, s katerim lahko počno, kar se jim zahoče, ne glede na pravni okvir stranke ali države, v kateri delujejo.

S tem pa se »Levica« že nevarno približa avtoritarni desnici, ki vidi najvišjo dobrino ne v boju, ki naj izbistri ideje v konkurenci, kot bi naj bilo v demokraciji, temveč v oblasti sami po sebi. Tako pa je Levica v štirih kratkih letih ne le izdala, temveč povsem spridila ideale, na katerih se je oblikovala leta 2014, in si s tem gotovo še manj zasluži nadaljnji obstoj kot pa vse stare, iztrošene ali pa nove, instant leve stranke, ki bi jih naj pred zadnjimi volitvami nadomestila.

Vsaka resna, premišljena razsodba dela Levice, kamor Mladininega članka žal ne moremo šteti, je lahko samo ta, da si nadaljnjega zaupanja volivcev ne zasluži in si ga ne bo, dokler vztraja pri nedemokratičnih, avtoritarnih metodah notranje organizacije in praznega, brezvsebinskega nastopanja navzven, katerega edini namen je utrjevanje javne podobe nekega nejasnega revolucionarstva in ne široka, k rešitvam usmerjena demokratična leva alternativa, ki ne bo zgolj oportuna zaveznica ordoliberalne sredine in zrcalna kopija avtoritarne desnice.