Ko ideološka slepota zamegli politični dialog!

Ta mesec mi je neka 'fb' prijateljica napisala dobesedno takole:

»Luka Mesec ni preračunljiv. Njegovi apetiti niso stvar lažnih pričakovanj. Erik Kos, nekje v sebi zagotovo veš, da je vnaprejšnje kupčkanje, preden se zgradi koalicija, popolnoma brez veze. Luka je mogoče mlad, kar je očitek nekaterih, ki imajo polna usta tega, da bi moralo več mladih v politiko. Je pa nepokvarjen in v politiki osvežitev, saj zanj to ni samo stvar obrti, temveč iskrena želja, da se za ljudi stvari izboljšajo. Veseli bi morali biti, da še imamo koga takšnega. Mislim, da si s tem zapisom malce posegel na dno politike. Ker si to naredil kot del levice, je še toliko bolj nerazumljivo, saj je podobno napadom mrhovinarjev. Menda si po človeški plati zmožen to preseči, ali ne? Tudi ti si levica. Realno gledano, s tole slogo je brca v temo. Toliko pa že vemo. Kdo bo na kakšnem ministrstvu, bomo objokovali malce kasneje. Državotvorna ministrstva so stvar večine in toliko že vemo. Ostala stvar manjših strank, glede na število glasov. Luka Mesec pač ne laja v luno, ker je zelo racionalen in čisto preveč premočrten za kupčkanje. Mogoče bomo pa na naslednjih volitvah dobili več njemu podobne mlade strukture tudi pri drugih strankah. Pa upam, da ne na desnici. Po moje bi bilo bolje, da ta zapis izbrišeš, ker več pove o tebi, kot o njem.«

Nakar je druga 'fb' prijateljica pa je le dodala – »Sedaj pa mi je tebe Erik Kos dovolj! Sem te zbrisala!«

In sam sem prvi odgovoril – » Joj kako si ti prikupno naivna, saj menda vidiš da zavračaš vse argumente. Kaj ti meniš da preračunljivost kažejo besede, sam pravim da jih dejanja. In kdor misli, da Luki očitam mladost se grdo moti, očitam mu psihopatijo in to z argumenti. Ali si sploh prebrala moj zadnji blog (To ni levica, to je "Levica").« Drugi 'prijateljici' sploh nisem mogel odgovoriti, ker me je resnično zbrisala.

Vendar, zakaj sploh odpiram te teme. Sploh ne zaradi dokazovanja, da imam prav o Mesecu, temveč zaradi opozorila na to da je ta trenutek stanje v družbi popolnoma brezupno! Začel pa bom povsem drugje, namreč v 7. Volilni enoti in rezultatu, ki sva ga dosegla s Sašotom – on je namreč predsednik Regijskega odbora in mestnega odbora naše stranke, jaz pa sem sekretar. Sašo je tudi mestni svetnik in naj izpostavim le en detajl, ne političnega kjer je vsa štiri leta dokazoval v Mestnem svetu našo pripravljenost za dialog, povezovanje in delovanje v skupno dobro. Ne, omenil bom tudi njegovo humano plat, ko je vsa štiri leta vsak mesec namenil vso svojo nagrado za svetnika – pol za materinski dom in pol za zavetišče za živali v Mariboru. Paradoks je seveda ta, da bo pri dohodnini moral za prejeto sejnino vseeno plačati dohodnino, ker mi pač imamo tako pametne poslance, da so sprejeli takšno zakonodajo, kot so jo. No, in ko so eni veselo kričali "Poslance na minimalce" je nesrečni Sašo to tudi počel! Tako pač izgleda razkorak med besedami enih in dejanji drugih!

Sedaj pa tisto, pomembno! Midva sva na zadnjih volitvah dobila naslednje število glasov – Sašo v Maribor IV. 25 glasov ali 0,33%  in sam v Maribor V. 33 glasov ali 0,43%.Zato pa je Levica v mojem volilnem okraju dobila s Simono Mauko 881 glasov ali 11,56% in Pirati s Tomislavom Kišem 172 glasov ali 2,26% Enak vrstni red je bil v Sašovem volilnem okraju, kjer je Levica s Francom Trčkom dobila 1.155 glasov ali 16,11% in Pirati s Petrom Močnikom 211 glasov ali 2,94%

Nakar sem še tudi pogledal profile vseh kandidatov, Levice in Piratov. Ali imajo kakšne politične izjave, zastopajo kakšna stališča in svoje poglede in podobno. Dobro ali veste in ali si lahko predstavljate, kaj je to nič od nič! Prazni profili v političnem smislu, eno samo prazno in srepo zrtje v lastni zid. Drugih objav pri njih pa seveda kolikor človek hoče. Zgrožen pa sem tudi bil, koliko mojih prijateljev je tudi v vrstah njihovih povezav, kar me napeljuje zgolj na eno vprašanje – pa komu so oni vseskozi z figo v žepu ves ta čas pritrjevali!

Sem pa našel še posebej zanimivega »dibidusa« iz vrst levice, ki je tudi kandidiral v 7. VE in je imel  kar eno celo politično objavo na svojem 'fb' profilu. Delil je namreč objavo v kateri torej 'opozarja' na razliko med Levico in Združeno levico. Pričakoval sem navedek programskih razlik, pa ne. On je operiral zgolj z imeni. Pri Levici je naštel vseh 5 poslancev, potem ko so grdo nagnali Hanžka, pri naši koaliciji pa Vebra in Žnidaršiča. Dolgo sem razmišljal, kaj hoče smrkavec pravzaprav sporočiti, potem pa sem našel le eno razlago – da sta pač Veber in Žnidaršič 'fosila' na katera se mora opozoriti! Pa niti toliko se ni potrudil da bi ugotovil, da Franc Žnidaršič predsednik stranke ZL-DSD, sploh ne kandidira!

Dobro, vprašali se boste, kje je poanta teh navedb? Poanta je preprosto v tem, da to sploh ni bila volilna tekma programov, idej, rešitev, akcijskih pristopov in podobno. Trček je bil izvoljen, ostalih deset na listi Levice pa bi lahko bili tudi naključno izbrani osebki iz Hrastovca, pa število glasov ne bi bilo zaradi tega nič manjše.

Sam sem v zadnjih štirih letih objavil več kot 100 blogov, imel več kot 65.000 ogledov, od tega 70% iz tujine. V njih sem menda dovolj jasno podal svoje poglede na vse aktualne teme v družbi in državi. In rezultat – zmerjanje s strani sodržavljanov, pa ne samo tistih iz desnega pola (kar me mimogrede ne preseneča), temveč bolj s strani tistih, ki se opredeljujejo kot 'levi' pol!

Toda, če se nekdo opredeli za 'levico' to še zdaleč ne pomeni, da je resnično tudi politično levo opredeljen. Ideološko že mogoče, toda to v politiki ni nobena vrlina ali celo odličnost. Prej je to izraz lastne miselne nebogljenosti in sledenje nekemu črednemu nagonu, ki kako zanimivo ni lasten zgolj za desni, temveč z enako močjo tudi za levi pol.

Vendar, ne končajmo v 7.VE, pomudimo se malo še na državnem nivoju. Ravno te dneve je večina novinarjev, ob sikanju 'zmagovite' koalicijske formule navajala besede Meseca, kako je »eden od njihovih pogojev za vstop v koalicijo – razpis referenduma o izstopu iz NATO«.

Če je kdo že desetletje zagovornik izstopa iz NATO, sem to vsekakor sam in to že vse od referenduma, kjer sem glasoval proti. Toda sam imam dovolj politične zrelosti in modrosti, da vem da referendum pomeni le prelaganje politične odgovornosti na pleča volilnega telesa, ki ima tudi referendumsko pravico. Mesec, pa še vsaj dve desetletji ne bo spoznal kako se tega jarma lotiti. No, tega ne mislim posebej dokazovati, bom raje še enkrat opozoril na nek moj blog, kjer sem jasno povedal, da je bistvo političnega delovanja vseeno nekaj več, kot pa zgolj sposobnost deskripcije in klasifikacije družbenih problemov. Tega razumskega naboja pa ta 'zmagovita' levica ne premore. Mi smo seveda poraženci, priznam in vem da se siroteji iz najnižje strukture logičnega mišljenja ob tem celo naslajajo, pa nič hudega.

Sam se ob tem spomnim Homerja, Iliade in njegovega zapisa v tem epu o Laokoontu, ki je tudi opozarjal Trojance na njihovo ravnanje. Vse je zavil v mistiko zgodbe o bogovih, ki so poslali kače in njega ter njegove sinove umorili. Sam tudi ne morem nehati opozarjati na našo črno perspektivo, toda zaenkrat ostajam vsaj živ!

Zato ne Levica

Volilni cirkus je mimo – volivci so svoje rekli, kaj rekli, predvsem pokazali in dokazali kako so 'pravi' sinovi naroda. Zadnjič sem objavil pismo aktivista Žige Pavšiča, nekdanjega člana koalicije Združene levice, danes želim objaviti še pismo Luke Vlaovića, ki ga je tudi zaskrbel odnos tednika Mladina do ZL-DSD in še posebej do skupne koalicije s Slogo. Ker je pismo dovolj jasno, ker ga Mladina ni hotela objaviti, ga ne komentiram posebej, le objavljam.

Tednik Mladina je v izdaji št. 19/2018, objavila naslovni članek »Zakaj pa ne Levica?«, v katerem se sprašuje, bolje rečeno – poziva volivce, zakaj ne bi dali svojih glasov stranki Levica; če je mogoče, celo v taki meri, da bi ta lahko po volitvah vplivala na vladno politiko. Tudi če damo na stran dobro znano naklonjenost uredništva Mladine do te stranke, ki jo, skupaj z njenim vodjo, že nekaj let povsem brez premisleka forsira, obstaja kopica dobrih razlogov, zakaj naj volivci odklonijo to dobrohotno priporočilo. Zelo na kratko so ti naslednji.

Temeljni argument, predstavljen v članku, gre nekako takole: Pred štirimi leti smo bili do vratu v neoliberalni orgiji, ki so si jo nad našo državo privoščili evro-birokrati in domača politika vseh usmeritev, nakar se je kot po čudežu pojavila nova, leva in čista stranka v obliki Združene levice, ki če socio-ekonomskih bakanalij že ni mogla sama ustaviti, jih je pa vsaj nekoliko ublažila, zato si zasluži še nadaljnjo podporo nas, levičarjev. Medtem ko se lahko s prvim delom izražene misli samo strinjam, je za vse, ki na slovensko politiko gledamo nekoliko realneje drugi del globoko problematičen.

Levica namreč ni, vsaj po vseh splošno sprejetih kriterijih, ublažila nobenega akutnega socialnega ali ekonomskega problema in še manj dokazala, da zna obstajati kot resna, zrela, demokratična stranka, ki bi upravičila zaupanje, ki smo ji ga pokazali pred štirimi leti.

Kar se tiče prvega, je navadna demagogija trditi, da je Levica v kakršnikoli, še tako neznatni meri, prispevala k zmanjšanju, omilitvi, kaj šele opustitvi katerega od predlaganih ali uvedenih škodljivih ukrepov trenutne vlade na družbenem ali gospodarskem področju. Če si najprej pogledamo glavno »trofejo« Levice, torej zvišanje zneska denarne socialne pomoči, se izkaže, da je ta prvič, še vedno sramotno daleč od kakršnegakoli prejemka, ki bi v tej državi omogočal dostojno življenje in pokriva kvečjemu mesečni strošek plenic za novorojenčka, drugič, da tudi sami predlagatelji niti niso skušali skriti dejstva, da je to nič več kot zgodnja volilna kampanja, in tretjič, da je nezanemarljivo, da se tudi to ne bi uresničilo, če ne bi premier odstopil in če se posledično v zadnjih dveh mesecih ne bi znašli v bizarnem položaju, ko skuša biti vlada kar sama svoja opozicija.

Res pa je, da prav ta predlog zakona od vseh, ki jih je v parlamentarno proceduro vložila Levica, najbolj odstopa. Zakaj? Seveda zato, ker je bil sprejet, s tem pa samo bolj osvetli (čeprav bi to v Mladininem članku zaman iskali) naravnost porazen izkupiček vseh ostalih pobud Levice na področju sociale in gospodarstva. Res je, da so pridno protestirali proti vsaki slabo domišljeni odprodaji državnega premoženja, od Mercatorja do Aerodroma Ljubljana, kaj dlje od tega pa mlečnozobi revolucionarji niso zmogli. Da ne omenjamo, da kaj več kot miganja s prstom od Levice nismo dočakali pri prodaji Telekoma, ki slednjič ni bil prodan zaradi sporov v sami vladi in nikakor ne zaradi kakega zunanjega pritiska, še najmanj od Levice, ki – kot avtor članka sam prizna – res deluje iz nekakšnega političnega geta (seveda pa ne pove, da se je v ta geto zaprla kar sama in da tam še celo uživa, kot bom pojasnil v nadaljevanju).

Kaj je Levica torej dejansko naredila za izboljšanje položaja navadnega državljana, ki ga bo popolna likvidacija slovenske gospodarske suverenosti na koncu najbolj udarila po žepu? Ali so skušali dvigniti zavest o problemu preko zborov volilcev, kot je to stalna praksa v anglosaških državah? Ali so se povezali s sindikati in organizirali širšo stavko, kot je to denimo praksa levičarskih strank v Franciji? Ali so vsaj poskusili z vsemi sredstvi parlamentarnega boja, kot je obstrukcija? Odgovor na vsako od teh vprašanj je seveda ne. Za Levico je bilo vedno dovolj le to, da so se oblekli v majice s podobo Che Guevare in za dnevnik povedali kako krepko čez vlado, nato pa so šli lepo domov.

Pri tem pa niso znali formulirati kakih svojih, niti najosnovnejših, predlogov, kako pa bi morala država pristopiti k vprašanju svoje lastnine in širše, svoje ekonomske suverenosti, ki so se ji vse vlade od leta 2012 že skoraj povsem odrekle. Tudi pri tistih predlogih zakonodaje, ki so jih podali sami, so se njihove realizacije lotili tako napol in tako amatersko, da bi bilo vsako drugo resno stranko hudo sram; pri tem govorim denimo o predlogu zakona o delavskem soupravljanju in o predlogu zakona o povračilu vojne škode, kjer so zavračali sleherno sodelovanje s katero od strank, katerih glasove bi predloga vsekakor potrebovala za sprejetje, s tem pa so zgolj pokazali, da Levice (bolje rečeno njenega vodstva) parlamentarni boj kot glavno sredstvo politike pravzaprav niti ne zanima: »Važno, da smo mi vložili ta in ta predlog, izpadli napredno, kaj se bo nato zgodilo, pa nas že ne zanima več.«

Samo tako je možno, da je Levica, čeprav domnevno glavna levičarska politična grupacija v državi, povsem izgubila pobudo pri res pomembnih vprašanjih, s katerimi bi se morala ukvarjati politična levica. Glede izterjave vojne škode od Nemčije je iniciativa v rokah ZL-DSD, glede vprašanja povrnitve nekdanjega družbenega premoženja pri nekdanjem esdejevcu Vebru, glede kriminalnega ozadja TEŠ 6 pa kar pri parlamentarni preiskovalni komisiji (kar redko vidimo) – to mimogrede vodi poslanec, ki je iz Levice protestno izstopil, vodstvo pa, ne brez razloga, označil za novodobne staliniste. Takozvana Levica ni bila v vseh štirih letih sposobna spisati niti ene same kazenske ovadbe zoper koga iz kroga odgovornih za vse glavne ekonomske polomije, od TEŠ 6 do žilnih opornic, kar bi od vsega naštetega gotovo zahtevalo najmanj truda in domišljije.

Če dobro pogledamo izkupiček štirih let Levice, vse kaže, da je prav njeno delo na socialnem in ekonomskem področju njena največja šibkost! In to še večja kot njena zunanja politika. Ne ta, da nima otipljivih rezultatov, ki je od obrobne opozicijske stranke realne ne moremo pričakovati, njen glavni greh je, da ni v celem mandatu položila niti temeljev za kako bodoče delo v vladi, ki ga nekoliko utopično pričakuje avtor članka. Stranka tako nima zaledja ne pri sindikatih ne pri stroki, s katero se niti potrudila ni povezati, čeprav imamo kvalitetno domače znanje s področja ekonomike, in še manj pri levem volilnem telesu, ki se še vedno obrača po vetru in ga Levica ni uspela prav nič razširiti izpred štirih let.

Sumim, da se tako avtor članka kot samo vodstvo Levice tega dobro zavedajo, zato prav ekonomski argument tako pogosto navajajo, očitno v upanju, da če ga sami prvi omenijo, ne bo nihče opazil, da govorijo dejstva prav v nasprotno smer.

Kakih svojih strateških, dolgoročnih rešitev niso ponudili, le stalno nergaštvo, v samozadovoljnem prepričanju, da levi volivci tako in tako nimajo kake druge stranke, h kateri bi pobegnili, vsaj odkar so socialdemokrati zavili tako ostro v desno. Glavni razlog, da v javnost obstaja neko megleno mnenje, ki ga je avtor članka tako lepo povzel, da pa Levica kljub pičlemu izkupičku zadnjega mandata vsaj »izgleda« najbolj levo, torej da pa bo nekoč, enkrat vendar nekaj naredila za nas, lahko označimo za slovenski ekvivalent stališča neodločenih volivcev v ZDA, da pač volijo tistega kandidata, s katerim bi šli najraje na pivo, ne glede na to, ali se z njim strinjajo ali ne. Tako pa lahko Levica funkcionira le zato, ker v javnosti nihče noče, ali ne more, oporekati »aksiomu«, da je Levica res to, za kar se oglašuje, torej prava levica. In to kljub temu, da vse govori nasprotno.

S tem pridemo do drugega pomisleka glede premise navedenega članka, torej ali si je Levica sploh zaslužila podporo razmišljujočega levega volivca na teh volitvah? Pri tem puščam vnemar posamezne točke političnega programa ali primerjavo z drugimi strankami (stranke, sploh pa leve, se pri nas kot znosne običajno nikoli ne pokažejo same po sebi, temveč le v primerjavi), osredotočimo se zgolj na vprašanje, ali je Levica v zadnjem mandatu delovala v skladu z načeli, ki si jih je sama zastavila pred zadnjimi volitvami leta 2014? Če štejemo, da je integriteta srž vsake družbene dejavnosti, politike pa prav posebej, lahko torej, ne glede na vsebino dela, že na podlagi tega merimo kredibilnost stranke kot resnega, stabilnega, zaupanja vrednega političnega faktorja. Vprašajmo se torej, kaj je pred zadnjimi volitvami stranka ponujala in kako je stranka takrat sploh izgledala v primerjavi z današnjim dnem.

Kaj je stranka obljubljala pred štirimi leti? Novo, pravo levico, ki so jo stare leve stranke izdale s korupcijo, nesposobnostjo in lenobo. Glede tega so imeli seveda prav, a kaj ko so si tako metode dela kot v veliki meri tudi vsebino svojih politik v zadnjih štirih letih skoraj povsem sposodili od teh starih, upehanih levih strank. Kaka pa je na koncu efektivna razlika med stališčem SD, ko vsaki škodljivi odprodaji ključne infrastrukture najprej odločno nasprotuje, nato pa zanjo glasuje; in stališčem Levice, ki ji ves čas nasprotuje, naredi pa nič, da bi jo ustavila? Zato ni čudno, da Levica stagnira, SD pa raste, saj se ljudje med dvema enako neučinkovitima opcijama vedno raje zatečejo k tisti, ki vsaj izgleda bolj kompetentna. Prav na preizkusu kompetentnosti, t.j. sposobnost držati se obljubljenega in napovedanega, je Levica najbolj klavrno pogrnila. Volilna baza levice se je tako, namesto da bi se povečala na celotno levo volilno telo, kot smo pred štirimi leti pričakovali, zopet skrčila na mlade, brezposelne in nostalgike po prejšnjem režimu.

Kaj je stranka sploh bila pred štirimi leti? Kot želi članek nekoliko skriti, pred štirimi leti sploh ni bilo stranke, temveč koalicija strank z imenom Združena levica. Ta je, podobno kot grška Siriza na začetku svojega obstoja, delovala kot skupni imenovalec več manjših levih strank, in sicer na podlagi koalicijske pogodbe z demokratičnim principom odločanja. A medtem ko se je Siriza povezala v enotno stranko, to Združeni levici v letih 2016-17 ni uspelo, to pa predvsem zato, ker je vodstvo Iniciative za demokratični socializem pod taktirko g. Mesca najprej zaobšlo svoj lastni statut, da je lahko vodja ohranil svoj položaj, kljub temu, da ga je disciplinska komisija iz stranke izključila (!) zaradi poneverbe, nato pa izigralo še koalicijsko pogodbo Združene levice, ko je iz odločanja povsem izrinilo DSD, TRS pa povsem izvotlilo in si tja na mesto predsednice nastavilo kandidatko, ki je podpirala njihove interese, go. Tomič, ki so jo zdaj nagradili s podpredsedniškim mestom. Da taka »Levica« ni več ne združena ne demokratična in tudi ne sprejemljiva za normalnega levega volilca, je do sedaj že povsem jasno.

Žal se izkaže se je, da je Levica povsem nesposobna soočiti se z bistvenimi problemi slovenske države, ki so od začetka finančne krize predvsem ekonomske narave in ki že resno načenjajo samo bistvo suverenosti države, in to celo še bolj kot etablirana levica, ki je vsaj sposobna dela v razmerah parlamentarnega boja, usklajevanj in pogajanj, ki jih Levica zavrača, kar je v vsaki demokratični državi smrtna obsodba za stranko ne le na vladi, temveč tudi v opoziciji. Poleg tega pa je v kratkem času postalo jasno tudi to, da je Levica povsem prosta vsake prave vsebine, saj je očitno zgolj podaljšek Iniciative za demokratični socializem in peščice njenega vodstva, ki stranko dojemajo kot svoj zasebni fevd, s katerim lahko počno, kar se jim zahoče, ne glede na pravni okvir stranke ali države, v kateri delujejo.

S tem pa se »Levica« že nevarno približa avtoritarni desnici, ki vidi najvišjo dobrino ne v boju, ki naj izbistri ideje v konkurenci, kot bi naj bilo v demokraciji, temveč v oblasti sami po sebi. Tako pa je Levica v štirih kratkih letih ne le izdala, temveč povsem spridila ideale, na katerih se je oblikovala leta 2014, in si s tem gotovo še manj zasluži nadaljnji obstoj kot pa vse stare, iztrošene ali pa nove, instant leve stranke, ki bi jih naj pred zadnjimi volitvami nadomestila.

Vsaka resna, premišljena razsodba dela Levice, kamor Mladininega članka žal ne moremo šteti, je lahko samo ta, da si nadaljnjega zaupanja volivcev ne zasluži in si ga ne bo, dokler vztraja pri nedemokratičnih, avtoritarnih metodah notranje organizacije in praznega, brezvsebinskega nastopanja navzven, katerega edini namen je utrjevanje javne podobe nekega nejasnega revolucionarstva in ne široka, k rešitvam usmerjena demokratična leva alternativa, ki ne bo zgolj oportuna zaveznica ordoliberalne sredine in zrcalna kopija avtoritarne desnice.

To ni levica, to je "Levica"!

Prebral sem pismo aktivista Žige Pavšiča, nekdanjega člana koalicije Združene levice, ki je znotraj nje deloval iz vrst TRS-a. Pismo si zasluži, da je objavljeno brez komentiranja, dodajanja ali odvzemanja. Mogoče pa bo komu le odstrlo kopreno ideološke zaslepljenosti. Navsezadnje tudi v luči članka v Sobotni prilogi dela, ki ga je napisal Slavoj Žižek, s pomenljivim naslovom "Levica" in levica.

Zadnje čase, sploh teh nekaj tednov pred volitvami, dobivam vse več vprašanj kako pravzaprav je z Levico, kdo oz. kaj so in zakaj sem izstopil, ter navsezadnje, ali jih nameravam voliti. Smatram, da imajo volivci pravico vedeti tudi tisto, česar jim soočenja ne pokažejo in se pred javnostjo praviloma skriva, potem pa naj sami odločijo kako in kaj.

Ne, ne bom volil Levice. Ni pomembno kateri stranki nameravam nameniti svoj glas, toda njim ga ne bom. Predobro jih poznam, poznam njihov mentalni in politični domet, vso prazno propagando za udarnimi slogani, in moj glas bi bil vržen stran, četudi se verjetno bodo prebili nazaj v parlament, kjer bodo statirali še naslednja štiri leta. To žal že dolgo ni več koalicija naprednih strank/partnerjev iz 2014, je samo še skupina, ki je v socializmu našla tržno nišo v slovenskem političnem prostoru, s katero se lahko preživlja. Biti morajo le dovolj revolucionarni, da so opazni, a ne preveč, da bi se komu zares zamerili.

V kolikor ste odločeni, da je Levica stranka, ki ji želite slediti in ji povsem zaupate, potem jih seveda volite. Spodnje besede, čeprav samo opis vrha ledene gore, namreč niso namenjene prepričevanju že prepričanih, so raje referenca tistim, ki niso seznanjeni z vsemi ozadji, pa bi bili radi.

Temeljni interni operativni postopek Levice je in bo ostal sistem nagrajevanja slepo lojalnih kadrov. Strokovnost se jim ne zdi toliko pomembna, šteje pa pozicija, ki jo posameznik ima v strankarskem kastnem sistemu, ki so ga pritihotapili iz IDS, ta pa je nadalje odvisna od nekritičnosti do odločitev vodstva. Nekoč v IDS, zdaj v Levici, je veljalo, da so odločitve vodstva nezmotljive in zveličavne, ne glede na realno stanje. Če se kasneje izkaže drugače, in žal vse prevečkrat se, kiksi čez noč postanejo tabu teme, ki se jih nikoli več ne odpira ali analizira, in ukvarjanje z njimi ravno tako vplivajo na interne kariere posameznikov. Rezultat tega sistema je, da je poslanska skupina, ki že sama ni ravno cvet politične sposobnosti, obdana z ustrežljivci brez kakršne koli dodane vrednosti. Pri projektih in javnih nastopih tako prihaja do anomalij, saj realno gledano ni nikogar, ki bi premogel dovolj kritične distance in poguma, da bi bil pripravljen služiti za varovalko pred napakami. Konstantna parola v stranki je, da je vsakršna notranja kritika neumestna in prepovedana, zato si redko kdaj kdo upa na kaj opozoriti, pa še to le iz nižjih nivojev stranke, kamor so odrinjeni člani in članice z nekaj več smisla za lastno mnenje od ostalih.

V takšni atmosferi, kjer od stranke dvigajo roke vsi razen tistih, ki upajo le na kariero brez dela, bogato raste mentaliteta, ki se razen po ideoloških parolah v ničemer ne razlikuje od tiste v SDS. Ljudi se počasi deli samo še na to ali so absolutno z njimi ali proti njim.

Končni rezultat, čeprav nisem povsem prepričan ali je temu namen ali ne, bo postavitev nekakšnega antipoda SDS na levi strani. Principi delovanja obeh strank bodo vsaj zelo podobni, če že ne identični, pod površino in stran od javnosti so že zdaj. Žal bo to s seboj prineslo tudi isto rakavo obolenje, s katerim se mora politična desnica ukvarjati že vsaj kakšno desetletje, če ne več, namreč ena stranka bo dušila razvoj ostalih gibanj na svojem polu, čeprav sama nikoli ne bo premogla resnega potenciala za prevzem večine v DZ. Bomo pa morda tudi na levi dobili cca 10% fanatičnih privržencev in nekaj deset odstotkov tistih, ki bi obupano volili kogar koli, le Levice ne.

Vsako leto bolj me zrevoltira nastop teh ljudi na Dražgošah in drugih partizanskih dogodkih, kjer pred javnostjo na vsa usta hvalijo oborožen odpor slovenskega ljudstva proti okupatorju, potem pa preostale dni v letu na elitističnih okroglih mizah razpredajo o neuporabnosti kakršnega koli oboroženega odpora, saj da bi pomrlo preveč ljudi, o nesmotrnosti vojske, saj da preveč stane in o nesmiselnosti discipline, saj da ne vodi nikamor. Bolje, pravijo v Levici, je v primeru agresije počakati na pomoč mednarodne skupnosti kot pa se zanašati na lastne oborožene sile. In da je ironija popolna, taisti ljudje potem v isti sapi opozarjajo na slabo stanje Palestincev, Kurdov in Kataloncev, na debate o obrambi, kolikor jih sploh imajo, pa vabijo izključno filozofe in sociologe, ki uniforme od blizu niti videli niso. Dobro, se zavzemajo za absolutni pacifizem, prav, ampak naj se potem držijo svojih načel vedno in povsod, ne pa da od proslave do proslave in publike do publike nihajo med puško in oljčno vejico. Deluje namreč diletantsko in poceni, in slovenski partizani bi bili prvi, ki bi jih nagonili z odra.

Ste pogledali njihov program, ki se nanaša na obrambo? Sploh ga ni. Govori o nekem miroljubnem sobivanju med narodi, kar je sicer lep, pravljični uvod v program za mednarodne odnose, ni pa absolutne nobene ideje, znanja ali želje kako urediti obrambo na republiški ravni v primeru, da se vse države tega sveta pač ne bodo strinjale z visokoletečimi željami Levice. Program stranke je njen obraz, operativni načrt, če želite. Če vas volilni program Levice prepriča v celoti, potem ste nedvomno mnogo bolj optimistični od mene.

Kot vodja trsovih aktivistov sem strašno nerad v projekte z organizacijami izven ZL vključeval poslansko skupino, saj so bili do ostalih praviloma arogantni in neiskreni, kar je redno metalo slabo luč tudi na TRS. Ravno odnos do slabotnejših organizacij je namreč zanimiv pokazatelj političnega karakterja. Kakršno koli resno sodelovanje z drugimi na terenu nam je bilo, recimo temu trdo odsvetovano, saj so bili preveč pohlepni, da bi delili eno samo politično točko še s kom, pa četudi bi to pripomoglo k uspehu.

Se spomnite tistega propadlega referenduma o pravicah istospolnih, leta 2015? Iz dobljene zmage jim je bilo treba povsem po nepotrebnem ustvariti čisti poraz, čeprav smo jih z vseh strani opozarjali, naj se ne spuščajo v drago in nepotrebno kampanjo v katero so bili izzvani. Za brezveznih 5 minut pred kamero so se spustili na isti komunikacijski nivo kot tisti desničarski dušebrižniki in uspeli dejansko proti sebi zmobilizirati potrebnih 20% volivcev. Skratka, takratna predhodnica Levice je namesto bojkota neustavnega referenduma, že tako šibko kampanjo izkoristila za samopromocijo in na hrbtih istospolnih premagala samo sebe.  

Še ena zadeva, ki so jo poleg razne ideološke navlake v Levico privlekli idsovci, so poleg prej omenjenega kastnega sistema tudi zametki neke vrste interne aristokracije. Tisti, ki so še v tej stranki oz. so v njej bili, dobro vedo o čem govorim. Vstop na položaje v najvišjih odločevalskih krogih stranke je vnaprej rezerviran za točno določen krog ljudi, ki premorejo primeren pedigre iz časov IDS, so pred tem po možnosti še skupaj drgnili klopi po FDV ali nekdanji Delavsko-punkerski univerzi oz. so zraven po partnerskih povezavah. Nekaj malega jih je vsaj v tej začetni fazi tudi iz vodstvu lojalnih kadrov nekdanjega TRSa, vendar predvidevam, da se bo slednje skozi naslednje volilne faze v stranki počasi izrinjalo stran od centrov strankarske moči, politično bodo morda preživeli le najbolj brezkompromisni. Če malenkost parafriziram, v Levici lahko na blaginjo računa le peščica, ne vsi.

Levica se ponaša z ženskam naklonjeno politiko, vendar gre v resnici samo za bolj ali manj prepakirano spolno diskriminacijo, tokrat v prid ženskam. Pa še ta oblika feminizma, če je v tem primeru sploh primerno uporabiti ta izraz, ki se jo gredo v Levici, je bolj provizorična, saj so do sedaj razen govorjenja le kopirali vzorce korporativnega feminizma iz ZDA. Največja škoda se s takšnim ravnanjem povzroča ravno boju za enakost spolov. Tega so namreč sposobni voditi ljudje, ki dajejo prednost strokovnosti in vključevanju na vseh nivojih, ne glede na spol, ne pa zagrenjeno članstvo.

Marsikaj bi se dalo še nekako prenesti, če ne bi šlo pri njih za neko resno politično aktivnost samo pred volitvami. Vse ostalo, če ste opazili, je bilo samo govorjenje. V štirih letih v DZ, poslanska skupina sedanje Levice ni bila zmožna (ali pa ni hotela) spraviti skupaj niti peščice resnih projektov, tistega nekaj malega kar so, so jim pa ali pomagale druge PS ali pa so jih prehitevale. Zdaj, dva tedna pred volitvami so nenadoma spet odločeni, da bodo nasprotovali članstvu RS v NATO. Kje so bili pa prej? Štiri leta so o tej temi skoraj molčali, ko smo želeli v TRS zaradi NATA večkrat na cesto, so nas pa v taisti poslanski skupini ovirali na vse načine, češ da nasprotovanje NATU pač ni prava tema, pa ni pravi čas, pa nima smisla, pa… Socialni programi? Ja, ogromno, ampak res ogromno govorjenja o tem, toda vprašajte se, kdaj ste nazadnje videli Levico na terenu s kakšno oprejemljivo akcijo, ki bi zajemala vso državo in aktivirala državljane in državljanke?

Dokler bo tako, in žal ne vidim nobenega razloga, da bodo kaj spremenili, bo vse ostalo le pri udarnih besedah, dokler jim te lahko garantirajo pot čez parlamentarni prag. Kakšna je potem korist od njih? Koalicija ZL nad katero se zdaj tako zmrdujejo, je vsaj pripravljala proteste, v Levici so protesti praktično prepovedani, saj da so neučinkoviti. Kakšna je navsezadnje razlika med Levico in SD, če so se pripravljeni resno angažirati samo mesec pred volitvami, potem pa naslednja štiri leta spet samo teoretizirati o družbenih problemih? Kdaj je bila Levica resno nevarna kapitalu o katerem toliko govorijo? Ne mislim samo govorjenja in mlačnih kampanij za povišanje minimalne plače, mislim resno nevarna.

Ima morda še kdo občutek, da gre v Levici bolj za zajemanje aktivistično naravnane levičarske populacije, ki se jo potem varno drži pod streho in stran od ulic, kjer bi bili morda neprijetni določenim elementom v politiki, zraven pa od države preko peščice varnih služb v DZ pobrati še nekaj denarja? Dobro premislite in se resno vprašajte, izhaja njihova razpoznavnost iz njihovih besed ali iz njihovih dejanj?

Je vse slabo? Ne, povsem ne. Zaradi izostanka neke resne politične konkurence v medijskem prostoru, ko gre za področje sociale, Levičarji v slednji relativno briljirajo, na kar zdaj tudi redno opozarjajo vsakega, ki ima vsaj dve minuti časa. Toda, če pogledamo pobliže, hitro opazimo, da kaj dosti drugega v resnici ne ponudijo. Z vsem svojim kolektivnim znanjem pokrivajo en sam resor v državi, v ostale pa se jim niti ne ljubi resno poglobiti, saj njihova ciljna publika ne zajema vsega spektra naše družbe. Nobena stranka ni popolna in nihče ne ve vsega, toda lenoba in izključevanje kadrov, ki zaradi svoje, običajno naravoslovne izobrazbe v očeh Levice ne sodijo med ortodoksno levo sprejemljive –izme, je kiks, ki si ga nobena resna politična organizacija ne bi smela privoščiti, za vodenje države pa je kaj takega tudi nevarno. Enostavno niso v stanju razumeti, da pluralnost mnenj ni nevarnost, temveč prednost, če se jo goji v okolju tovarištva, raje kot v okolju strahu in tekmovalnosti.

Velikokrat v svoji kritiki trčim ob odgovor, češ, saj v drugih strankah ni nič drugače, zakaj pa njih ne kritiziram. Že, ampak TRS, Koalicija Združena Levica, morda nekdaj celo IDS, so bili postavljeni na povsem novih ideoloških temeljih, in pravi demokratični ekosocialisti se morajo pač sprijazniti s precej višjimi etičnimi standardi. Če drugega ne, bi se morali držati vsaj istih načel, ki jih sami zahtevajo od drugih in po enakih vatlih soditi tudi sebe in svoje delo. Tako pa v Sloveniji dobivamo še eno stranko SD, čeprav je že prva mnogo, mnogo preveč. Zato tudi ta trapasti spopad z nekdanjimi partnerji, komu pripada katero ime. Če ne bi bili pohlepni in razdruževalni, bi danes obstajala ena sama, močna Združena Levica.

Morda ste opazili, da se izogibam navajanju konkretnih imen. To počnem, ker po do sedaj videnem verjamem, da so neumnosti in svinjarije, ki se jih gredo nekateri člani in članice v Levici, simptom notranjega etičnega razkrajanja, ki ga dopušča sistem, kakršnega so si v stranki ustvarili, ne pa znak neke splošne pokvarjenosti med članstvom. Pravzaprav si upam trditi, da je večina posameznih članov in članic vsak zase napredno mislečih državljanov, ampak nekaj v tej stranki, morda atmosfera samocenzure in ideološke uravnilovke, morda (pre)močna želja po izboljšanju lastnih eksistencialnih pogojev, ki jih nudi služba v okviru DZ ali stranke, morda mentaliteta, kdo ve, sili te posameznike/ce, da prej ali slej nekako mutirajo v praznoglave partijske aparatčike, ki samo še nekritično sledijo vodstvu.

Nekoč so bili avantgarda delavskega boja proletarci, kmetje, pesniki in rudarji, zdaj pa se želijo v njihove čevlje postavljati buržujski privilegiranci in privilegiranke z dokaj vprašljivo izobrazbo. Ves čas govorijo, kako da bodo začeli revolucijo, pa jih večina še kosilnice ne zna vžgati.