Povečajmo BDP – vse je v naših rokah!

Resnično moramo nekaj storiti v tej državi, predvsem pa moramo pogledati čez planke našega mišljenja in poiskati ter sprejeti rešitve, ki nam lahko takšen preobrat prinesejo. S prihodom novega gospodarskega ministra, pragmatičnega tehnokrata, ki sicer ima organizacijske sposobnosti, nima pa vizije, kako dati našemu gospodarstvu takšen zagon, da nas bo izvilo iz nenehnega primeža grožnje s Bruseljsko trojko, sem se odločil pomagati. To je zgolj ena od mojih idej, bilo jih je še več, recimo razvoj netržnih zaposlitvenih priložnosti, kjer bi se odprlo vsaj 60.000 novih delovnih mest, pa še do marsičesa drugega.

To pot sem izhajal iz dejstva, da se morajo rešitve vsekakor iskati v okvirih, ki so novemu gospodarskemu ministru blizu,da se s tem zmanjša možnost, da jih 'zafura', kar je do sedaj uspelo večini ministrov na tem področju. Vendar, moramo biti drzni, hrabri in EU reči »Yes, we can do it!«

Kakšno je stanje v EU na področju industrije in storitev, je splošno znano. Zato se mora poiskati panogo, kjer je po vsej kazalnikih, tako optimističnih kot tudi pesimističnih, v vsakem primeru predvidena rast.  Ena od takšnih dejavnosti je nesporno penološka, torej izvajanje služenja kazni pravnomočno obsojenih ljudi! V Evropi, torej, če vzamemo v obzir vseh 57 držav, v njih letno povprečno služi kazen 1.638.913 zapornikov. Če pa upoštevamo podatke zgolj za države članice EU je ta številka 611.205. Če odštejemo, zapornice ženske in tiste zapornike, katerih čas služenja je krajši od 6 mesecev, dobimo po oceni številko 397.283, ki je osnova za naše izračune.

V tej zadnji številki – 397.283 tudi niso zajeti obsojenci, ki so obsojeni za izredno huda kazniva dejanja zapora nad 10 let, potem obsojenci, ki so v priporu in še nekatere druge posebne kategorije zapornikov.

Skratka, kje se skriva poslovna priložnost za Slovenijo. V tem, da se EU ponudi možnost, da v cilju skupnih nižjih stroškov držav, ki se srečujejo s problemom izvajanja zaporne kazni, zagotavljanja enotne kakovosti izvajanega dela in pregledne uporabe sredstev, ponudi, da bo Slovenija (tudi s pomočjo EU sredstev) zgradila zaporniške komplekse, ki bodo dislociirani po državi, predvsem na področjih z višjo stopnjo brezposelnosti.

Posamezni zapor bi moral oskrbovati največ 2.500 zapornikov, kar pomeni, da bi se na razpis lahko prijavilo tudi do 159 slovenskih občin, pri čemer, bi lahko posamezna večja občina lahko kandidirala tudi z največ kapaciteto do dveh objektov. Na posamezni objekt bi se s tem odprlo 50 delovnih mest zgolj za paznike. Niso pa upoštevana delovna mesta v zagotavljanju zdravstvene oskrbe, in vseh drugih spremljevalnih dejavnosti.

Skratka, upoštevaje dejstvo, da je naš državni DBP (za leto 2013) 46.830.000.000 €, bi ta dejavnost v njenem izvajanju neposredno doprinesla na leto kar 17.877.746.250 €. Oz. naš BDP bi se povečal na letni ravni kar za  38,2%! Pomemben je tudi podatek, kakšne bi bile koristi od zagona dejavnosti, saj bi se moralo zgraditi po vsej državi največ 160 objektov - zaporniških kompleksov s skupno uporabno površino 2.979.624 m², vrednost teh investicij, za katere bi morali doseči financiranje iz EU sredstev bi znašala, upoštevaje standarde za zapore in stroške gradnje, kar 3.724.530.469 €.

No tretje področje, kjer bi se prav tako odrazil vpliv tega projekta, pa bi bilo področje turizma. Predvideva se lahko, da enega zapornika obiščejo na leto vsaj tri osebe, ki bi vsaka zase, ustvarile povprečno 6 nočitev na leto in v tem času potrošile v naši državi 536.332.388 €.

Če sedaj seštejemo skupaj vse tri vrednosti, torej dejavnost, investicije in turizem, pridemo do impozantne številke povečanja DBP za  22.138.609.106 € ali porast BDP za 47,3%!

Tako ministru smo predstavili osnovno idejo, sedaj pa je le na njem, da jo realizira ali pa se bo v duhu svojega priimka od nje distanciral. Dodajam le še to, to je le povzetek celovite študije, v kateri so ocenjene skoraj vse relevantne zadeve, tudi vsi vplivi na sekundarne dejavnosti, kot sta pridelava hrane, transport, področje kulture in izobraževanja.

Če pa se ne bo hotelo o tej zadevi resno razmišljati, jim že sedaj ponujam tudi enega od najbolj priročnih izgovorov: »Tovrstne rešitev bi predstavljale grob poseg v človekove pravice zapornikov!«

Ni problem nategniti Slovence!

Uživam v pogovoru med Pesekovo in njenim gostom, glavnim izvršnim direktorjem DUTB-ja Torbjörn Manssonom, ki je danes v odzivu za Planet TV priznal, da so za slovenske razmere plače na DUTB-ju zelo visoke, a da so morali dobiti kompetentne strokovnjake, da bi rešili položaj, svetovalci pa so dragi. "Imeli smo izredno situacijo, kjer so se vse tri banke sesule hkrati. Moral je priti nekdo in rešiti zadevo," je dodal.

Za TV Slovenija je Mansson dejal še, da so na začetku res porabili veliko denarja, saj so morali vzpostaviti organizacijo. Svetovalce pa dobro plačujejo zato, ker potrebujejo strokovnost. Prepričan je tudi, da ti ne delajo zgolj 32 ur na teden, kar naj bi ugotavljalo poročilo KPK-ja.

Vsekako pa sem na koncu zvedel nekaj resnično novega. Ko je opravičeval visoko plačo Harjupaa, mu je med drugim ušlo naslednje: "Gospod ima bogate izkušnje iz baltskih držav in Ukrajine"!

Tako, sedaj veste, nas ne rešujejo po nemškem ali skandinavskem modelu, temveč ukrajinsko baltskem. Najprej nas je desnica dobesedno politično stlačila v vzhodni blok, sedaj pa še ekonomsko. Kje je torej naslednja postaja - Afrika?