Stopil je iz hiše. Nahajala se je v naselju M. v istoimeni občini. Ko sta se z ženo preselila sem iz mesta pred dvema desetletjema je hiša takrat mejila na severu le na Borovce, visoke, košate v katere se je lovil veter. Nasproti, čez križišče je bil gozd, v katerem so tri različne potke vodile na novo mestno pokopališče. In ta gozd je tudi po dvajsetih letih še vedno stal, le borovci so izginili in so namesto njih zrasle vrstne hiše. Izginila je tudi pregrada, ki je umirjala veter. Z novimi hišami pa so prišli tudi novi sosedje, po registrskih številkah avtomobilov, zgleda da iz celotne severovzhodne Slovenije.
Pogledal je v nebo in čeprav je bila že popoldanska ura se tukaj pod Pohorjem lahko naenkrat stemni, rahel piš vetra se spremeni v grozečo sapo, saj ni več Borovcev da bi krotili veter. Razmišljal je ali naj vzame dežnik, saj je vreme zadnje čase tako muhasto, da se v eni uri spremeni iz ene v drugo skrajnost. Pa je pogled v nebo obetal, da ne bo hudega in se je odpravil na pot skozi gozd proti pokopališču.
Potka je bila ozka, vendar dobro shojena, čeprav so ob poti rasle visoke praproti v katerih so znali prežati klopi. Počasi je stopal čez korenine dreves, ki so se pokazale iz zemlje zaradi številnih korakov, ki so jih naredili obiskovalci pokopališča, ko so pot uporabljali kot bližnjico.
Uradni vhodi, vsi trije, so bili na zahodni strani pokopališča. Tukaj je bil le službeni vhod za krematorij, vendar so bila v ograji majhna vrata, ki pa so bila skoraj vedno odklenjena. Ampak vedno, ko se je bližal tem vratom je s strahom položil roko na kljuko, kaj bo če bodo zaklenjena. Na ograji je namreč visel napis »Uradni vhod – prehod prepovedan«, poleg pa še manjša tabla z napisom prepovedi za pse. V tem primeru bi moral iti naokrog skoraj en kilometer na enega od zahodnih treh vhodov.
Zaprl je vrata ograje za sabo in se odpravil mimo krematorija, mrliških vežic na široko alejo ki je vodila na severovzhodni del pokopališča, kjer je čisto na koncu stal travnih za anonimne pokope.
No, na srečo niso bili ravno anonimni pokopi, saj je Uprava pokopališča postavila več zidov spomina z nameščenimi majhnimi marmornatimi ploščicami velikosti deset krat dvajset centimetrov za izpis imena in datumov rojstva ter smrti.
In če so desetletje zadoščali le trije zidovi za vse raztrose, se je v zadnjem letu povečalo število pogrebov tako zelo, da so morali na hitro zgraditi še drugo polovico amfiteatra s prav tako tremi zidovi. In prva stran prvega zidu je praktično že polna imen...
Počasi je hodil po tej široki aleji in razmišljal, kako naenkrat je minilo to leto od smrti žene. Nje, kateri zdravstveni dosje je bil praktično prazen, le eno napako je naredila, zaradi njega se je cepila… in potem diagnoza – mikrocelični rak, devet mesecev hiranja njenega telesa. Zadnje tri mesece na vozičku in to se je zgodilo njej, ki je enajst let vsak dan sprehajala psičko Limo mimo ograje tega istega pokopališča. Psička je po štirih mesecih nenehnega iskanja nje tudi sama shirala in odšla za njo.
Aleja je merila v dolžino šesto metrov, tudi ob njej rastejo Borovci, takšni, kot so nekoč rasli ob hiši. Prišel je do amfiteatra. Kjer je bila v sredini vodna fontana, takšna čisto majhna z okroglim bazenčkom in vodometom v obliki vodne kupole v katerem se je dalo videti mavrico. Na levi notranji strani amfiteatra so bile postavljene tri klopi v obliki črke L, na desni, pri novih treh zidovih jih še ni bili, kot tudi ni bilo treh platan, ki so bile obrezane v kroglo. Vsedel se je in pogledal okrog sebe, če je kje kdo, da ga ne bi čudno gledal, ko bi spregovoril ženi. Na srečo ni bilo nikogar.
»Veš draga moja, res ne vem, če me slišiš, toda to sploh ni pomembno. Samo ti si bila vsa štiri desetletja navajena mojih besed in ni je bilo teme, da se ne bi mogel o njej s tabo pogovarjati.« Pomolčal je in nadaljeval »Veš, nisem si mislil da te bom tako pogrešal. Sploh pa ne tega, da boš tako hitro odšla onkraj ograje, kjer je bila tvoja redna sprehajalna pot s psico Limo«.
Zopet je malo počakal z besedo in nato izrekel priznanje »Žal mi je, da večkrat nisem mogel s tabo na te sprehode, toda saj veš da me leva noga ni več ubogala in nisem zmogel vajinega hitrega koraka… sedaj pa hodim po tej poti že leto dni, brez tebe in brez Lime«.
Pogledal je visoko v nebo, kot da bi čakal da mu od nekod šelestenje trav prinese odgovor, pa ga ni bilo. Ampak nekako je imel občutek, kot da so jo besede našle.
Minila je ura, kar prehitro in zopet so oblaki spremenili barvo, pa je dobro vedel, kaj to pomeni. Še zadnjič je pogledal po trati travnika, kjer so se kot zrcalna slika videli znaki raztrosa pepela pokojnikov iz tega tedna. Kot da bi bili zrcalna slika belih trakov za letali, visoko na nebu.
Z roko je podrsal po ploščici z njenim imenom in ji povedal le še to »Veš draga moja, sploh se ne bojim umreti, mislim da sva svoje življenje izpolnila, ponovitve pač ni… in res je, pogrešam te neizmerno!« Vzel je njene pohodne palice, ki mu jih je zapustila ter se odpravil nazaj proti domu. Le to ji je povedal, da je prejšnji teden iz zavetišča pripeljal novo psičko, ki pa bi ji še kako prišlo prav njena vzgoja, katere je bila deležna že Lima. In obljubil ji je, da jo enkrat jeseni pripelje na drugo stran ograje ob jasi, kjer je bila tako prezgodaj raztrosena lani maja.
