Zadnje čase,
sploh teh nekaj tednov pred volitvami, dobivam vse več vprašanj kako pravzaprav
je z Levico, kdo oz. kaj so in zakaj sem izstopil, ter navsezadnje, ali jih
nameravam voliti. Smatram, da imajo volivci pravico vedeti tudi tisto, česar
jim soočenja ne pokažejo in se pred javnostjo praviloma skriva, potem pa naj
sami odločijo kako in kaj.
Ne, ne bom
volil Levice. Ni pomembno kateri stranki nameravam nameniti svoj glas, toda
njim ga ne bom. Predobro jih poznam, poznam njihov mentalni in politični domet,
vso prazno propagando za udarnimi slogani, in moj glas bi bil vržen stran,
četudi se verjetno bodo prebili nazaj v parlament, kjer bodo statirali še
naslednja štiri leta. To žal že dolgo ni več koalicija naprednih
strank/partnerjev iz 2014, je samo še skupina, ki je v socializmu našla tržno
nišo v slovenskem političnem prostoru, s katero se lahko preživlja. Biti morajo
le dovolj revolucionarni, da so opazni, a ne preveč, da bi se komu zares
zamerili.
V kolikor ste
odločeni, da je Levica stranka, ki ji želite slediti in ji povsem zaupate,
potem jih seveda volite. Spodnje besede, čeprav samo opis vrha ledene gore,
namreč niso namenjene prepričevanju že prepričanih, so raje referenca tistim,
ki niso seznanjeni z vsemi ozadji, pa bi bili radi.
Temeljni
interni operativni postopek Levice je in bo ostal sistem nagrajevanja slepo
lojalnih kadrov. Strokovnost se jim ne zdi toliko pomembna, šteje pa pozicija,
ki jo posameznik ima v strankarskem kastnem sistemu, ki so ga pritihotapili iz
IDS, ta pa je nadalje odvisna od nekritičnosti do odločitev vodstva. Nekoč v
IDS, zdaj v Levici, je veljalo, da so odločitve vodstva nezmotljive in
zveličavne, ne glede na realno stanje. Če se kasneje izkaže drugače, in žal vse
prevečkrat se, kiksi čez noč postanejo tabu teme, ki se jih nikoli več ne
odpira ali analizira, in ukvarjanje z njimi ravno tako vplivajo na interne
kariere posameznikov. Rezultat tega sistema je, da je poslanska skupina, ki že
sama ni ravno cvet politične sposobnosti, obdana z ustrežljivci brez kakršne
koli dodane vrednosti. Pri projektih in javnih nastopih tako prihaja do
anomalij, saj realno gledano ni nikogar, ki bi premogel dovolj kritične
distance in poguma, da bi bil pripravljen služiti za varovalko pred napakami.
Konstantna parola v stranki je, da je vsakršna notranja kritika neumestna in
prepovedana, zato si redko kdaj kdo upa na kaj opozoriti, pa še to le iz nižjih
nivojev stranke, kamor so odrinjeni člani in članice z nekaj več smisla za
lastno mnenje od ostalih.
V takšni
atmosferi, kjer od stranke dvigajo roke vsi razen tistih, ki upajo le na
kariero brez dela, bogato raste mentaliteta, ki se razen po ideoloških parolah
v ničemer ne razlikuje od tiste v SDS. Ljudi se počasi deli samo še na to ali
so absolutno z njimi ali proti njim.
Končni
rezultat, čeprav nisem povsem prepričan ali je temu namen ali ne, bo postavitev
nekakšnega antipoda SDS na levi strani. Principi delovanja obeh strank bodo
vsaj zelo podobni, če že ne identični, pod površino in stran od javnosti so že
zdaj. Žal bo to s seboj prineslo tudi isto rakavo obolenje, s katerim se mora
politična desnica ukvarjati že vsaj kakšno desetletje, če ne več, namreč ena
stranka bo dušila razvoj ostalih gibanj na svojem polu, čeprav sama nikoli ne
bo premogla resnega potenciala za prevzem večine v DZ. Bomo pa morda tudi na
levi dobili cca 10% fanatičnih privržencev in nekaj deset odstotkov tistih, ki
bi obupano volili kogar koli, le Levice ne.
Vsako leto bolj
me zrevoltira nastop teh ljudi na Dražgošah in drugih partizanskih dogodkih,
kjer pred javnostjo na vsa usta hvalijo oborožen odpor slovenskega ljudstva
proti okupatorju, potem pa preostale dni v letu na elitističnih okroglih mizah
razpredajo o neuporabnosti kakršnega koli oboroženega odpora, saj da bi pomrlo
preveč ljudi, o nesmotrnosti vojske, saj da preveč stane in o nesmiselnosti
discipline, saj da ne vodi nikamor. Bolje, pravijo v Levici, je v primeru
agresije počakati na pomoč mednarodne skupnosti kot pa se zanašati na lastne
oborožene sile. In da je ironija popolna, taisti ljudje potem v isti sapi
opozarjajo na slabo stanje Palestincev, Kurdov in Kataloncev, na debate o
obrambi, kolikor jih sploh imajo, pa vabijo izključno filozofe in sociologe, ki
uniforme od blizu niti videli niso. Dobro, se zavzemajo za absolutni pacifizem,
prav, ampak naj se potem držijo svojih načel vedno in povsod, ne pa da od
proslave do proslave in publike do publike nihajo med puško in oljčno vejico.
Deluje namreč diletantsko in poceni, in slovenski partizani bi bili prvi, ki bi
jih nagonili z odra.
Ste pogledali
njihov program, ki se nanaša na obrambo? Sploh ga ni. Govori o nekem
miroljubnem sobivanju med narodi, kar je sicer lep, pravljični uvod v program
za mednarodne odnose, ni pa absolutne nobene ideje, znanja ali želje kako
urediti obrambo na republiški ravni v primeru, da se vse države tega sveta pač
ne bodo strinjale z visokoletečimi željami Levice. Program stranke je njen
obraz, operativni načrt, če želite. Če vas volilni program Levice prepriča v
celoti, potem ste nedvomno mnogo bolj optimistični od mene.
Kot vodja
trsovih aktivistov sem strašno nerad v projekte z organizacijami izven ZL
vključeval poslansko skupino, saj so bili do ostalih praviloma arogantni in
neiskreni, kar je redno metalo slabo luč tudi na TRS. Ravno odnos do slabotnejših
organizacij je namreč zanimiv pokazatelj političnega karakterja. Kakršno koli
resno sodelovanje z drugimi na terenu nam je bilo, recimo temu trdo
odsvetovano, saj so bili preveč pohlepni, da bi delili eno samo politično točko
še s kom, pa četudi bi to pripomoglo k uspehu.
Se spomnite
tistega propadlega referenduma o pravicah istospolnih, leta 2015? Iz dobljene
zmage jim je bilo treba povsem po nepotrebnem ustvariti čisti poraz, čeprav smo
jih z vseh strani opozarjali, naj se ne spuščajo v drago in nepotrebno kampanjo
v katero so bili izzvani. Za brezveznih 5 minut pred kamero so se spustili na
isti komunikacijski nivo kot tisti desničarski dušebrižniki in uspeli dejansko
proti sebi zmobilizirati potrebnih 20% volivcev. Skratka, takratna predhodnica
Levice je namesto bojkota neustavnega referenduma, že tako šibko kampanjo
izkoristila za samopromocijo in na hrbtih istospolnih premagala samo sebe.
Še ena zadeva,
ki so jo poleg razne ideološke navlake v Levico privlekli idsovci, so poleg
prej omenjenega kastnega sistema tudi zametki neke vrste interne aristokracije.
Tisti, ki so še v tej stranki oz. so v njej bili, dobro vedo o čem govorim.
Vstop na položaje v najvišjih odločevalskih krogih stranke je vnaprej
rezerviran za točno določen krog ljudi, ki premorejo primeren pedigre iz časov
IDS, so pred tem po možnosti še skupaj drgnili klopi po FDV ali nekdanji
Delavsko-punkerski univerzi oz. so zraven po partnerskih povezavah. Nekaj
malega jih je vsaj v tej začetni fazi tudi iz vodstvu lojalnih kadrov
nekdanjega TRSa, vendar predvidevam, da se bo slednje skozi naslednje volilne
faze v stranki počasi izrinjalo stran od centrov strankarske moči, politično bodo
morda preživeli le najbolj brezkompromisni. Če malenkost parafriziram, v Levici
lahko na blaginjo računa le peščica, ne vsi.
Levica se
ponaša z ženskam naklonjeno politiko, vendar gre v resnici samo za bolj ali
manj prepakirano spolno diskriminacijo, tokrat v prid ženskam. Pa še ta oblika
feminizma, če je v tem primeru sploh primerno uporabiti ta izraz, ki se jo
gredo v Levici, je bolj provizorična, saj so do sedaj razen govorjenja le
kopirali vzorce korporativnega feminizma iz ZDA. Največja škoda se s takšnim
ravnanjem povzroča ravno boju za enakost spolov. Tega so namreč sposobni voditi
ljudje, ki dajejo prednost strokovnosti in vključevanju na vseh nivojih, ne
glede na spol, ne pa zagrenjeno članstvo.
Marsikaj bi se
dalo še nekako prenesti, če ne bi šlo pri njih za neko resno politično
aktivnost samo pred volitvami. Vse ostalo, če ste opazili, je bilo samo
govorjenje. V štirih letih v DZ, poslanska skupina sedanje Levice ni bila
zmožna (ali pa ni hotela) spraviti skupaj niti peščice resnih projektov,
tistega nekaj malega kar so, so jim pa ali pomagale druge PS ali pa so jih
prehitevale. Zdaj, dva tedna pred volitvami so nenadoma spet odločeni, da bodo
nasprotovali članstvu RS v NATO. Kje so bili pa prej? Štiri leta so o tej temi
skoraj molčali, ko smo želeli v TRS zaradi NATA večkrat na cesto, so nas pa v
taisti poslanski skupini ovirali na vse načine, češ da nasprotovanje NATU pač
ni prava tema, pa ni pravi čas, pa nima smisla, pa… Socialni programi? Ja,
ogromno, ampak res ogromno govorjenja o tem, toda vprašajte se, kdaj ste
nazadnje videli Levico na terenu s kakšno oprejemljivo akcijo, ki bi zajemala
vso državo in aktivirala državljane in državljanke?
Dokler bo tako,
in žal ne vidim nobenega razloga, da bodo kaj spremenili, bo vse ostalo le pri
udarnih besedah, dokler jim te lahko garantirajo pot čez parlamentarni prag.
Kakšna je potem korist od njih? Koalicija ZL nad katero se zdaj tako zmrdujejo,
je vsaj pripravljala proteste, v Levici so protesti praktično prepovedani, saj
da so neučinkoviti. Kakšna je navsezadnje razlika med Levico in SD, če so se
pripravljeni resno angažirati samo mesec pred volitvami, potem pa naslednja
štiri leta spet samo teoretizirati o družbenih problemih? Kdaj je bila Levica
resno nevarna kapitalu o katerem toliko govorijo? Ne mislim samo govorjenja in
mlačnih kampanij za povišanje minimalne plače, mislim resno nevarna.
Ima morda še
kdo občutek, da gre v Levici bolj za zajemanje aktivistično naravnane
levičarske populacije, ki se jo potem varno drži pod streho in stran od ulic,
kjer bi bili morda neprijetni določenim elementom v politiki, zraven pa od
države preko peščice varnih služb v DZ pobrati še nekaj denarja? Dobro
premislite in se resno vprašajte, izhaja njihova razpoznavnost iz njihovih
besed ali iz njihovih dejanj?
Je vse slabo?
Ne, povsem ne. Zaradi izostanka neke resne politične konkurence v medijskem
prostoru, ko gre za področje sociale, Levičarji v slednji relativno briljirajo,
na kar zdaj tudi redno opozarjajo vsakega, ki ima vsaj dve minuti časa. Toda,
če pogledamo pobliže, hitro opazimo, da kaj dosti drugega v resnici ne
ponudijo. Z vsem svojim kolektivnim znanjem pokrivajo en sam resor v državi, v
ostale pa se jim niti ne ljubi resno poglobiti, saj njihova ciljna publika ne
zajema vsega spektra naše družbe. Nobena stranka ni popolna in nihče ne ve
vsega, toda lenoba in izključevanje kadrov, ki zaradi svoje, običajno
naravoslovne izobrazbe v očeh Levice ne sodijo med ortodoksno levo sprejemljive
–izme, je kiks, ki si ga nobena resna politična organizacija ne bi smela
privoščiti, za vodenje države pa je kaj takega tudi nevarno. Enostavno niso v
stanju razumeti, da pluralnost mnenj ni nevarnost, temveč prednost, če se jo
goji v okolju tovarištva, raje kot v okolju strahu in tekmovalnosti.
Velikokrat v
svoji kritiki trčim ob odgovor, češ, saj v drugih strankah ni nič drugače,
zakaj pa njih ne kritiziram. Že, ampak TRS, Koalicija Združena Levica, morda
nekdaj celo IDS, so bili postavljeni na povsem novih ideoloških temeljih, in
pravi demokratični ekosocialisti se morajo pač sprijazniti s precej višjimi
etičnimi standardi. Če drugega ne, bi se morali držati vsaj istih načel, ki jih
sami zahtevajo od drugih in po enakih vatlih soditi tudi sebe in svoje delo.
Tako pa v Sloveniji dobivamo še eno stranko SD, čeprav je že prva mnogo, mnogo
preveč. Zato tudi ta trapasti spopad z nekdanjimi partnerji, komu pripada
katero ime. Če ne bi bili pohlepni in razdruževalni, bi danes obstajala ena
sama, močna Združena Levica.
Morda ste
opazili, da se izogibam navajanju konkretnih imen. To počnem, ker po do sedaj
videnem verjamem, da so neumnosti in svinjarije, ki se jih gredo nekateri člani
in članice v Levici, simptom notranjega etičnega razkrajanja, ki ga dopušča
sistem, kakršnega so si v stranki ustvarili, ne pa znak neke splošne
pokvarjenosti med članstvom. Pravzaprav si upam trditi, da je večina posameznih
članov in članic vsak zase napredno mislečih državljanov, ampak nekaj v tej
stranki, morda atmosfera samocenzure in ideološke uravnilovke, morda (pre)močna
želja po izboljšanju lastnih eksistencialnih pogojev, ki jih nudi služba v
okviru DZ ali stranke, morda mentaliteta, kdo ve, sili te posameznike/ce, da
prej ali slej nekako mutirajo v praznoglave partijske aparatčike, ki samo še
nekritično sledijo vodstvu.
Nekoč
so bili avantgarda delavskega boja proletarci, kmetje, pesniki in rudarji, zdaj
pa se želijo v njihove čevlje postavljati buržujski privilegiranci in
privilegiranke z dokaj vprašljivo izobrazbo. Ves čas govorijo, kako da bodo
začeli revolucijo, pa jih večina še kosilnice ne zna vžgati.
