Poznate verjetno krog duševnih stanj? Štiri so osnovna in mnogo nians je med njimi. Najbolj 'očiščujoča' so agresivna stanja. Pač v smislu - napad je najboljša obramba. Gre za prevladujoče fizično nasilje, znašanje nad partnerji, otroci, sosedi, znanci in neznanci. Na srečo niso prevladujoča!
Potem so tukaj tudi regresivna stanja, saj veste kletvice, kričanje, zmerjanje, solze, pretiran smeh... spekter, ki mu ni konca! Tudi ta so včasih 'očiščujoča'!
No tretja skupina stanj je povezana s fiksacijo. Vsi se gredo nekakšne upornike, pišejo, sestankujejo, tekajo sem ter tja in dajejo izgled neverjetnega "vrenja". V bistvu pa se ne dogaja nič. Tudi rezultati so enaki temu! Ta stanja nam nekako dajejo občutek zadovoljstva, da so del nekega ?revolucionarnega gibanja' in nam tudi potešijo naš občutek brezkoristnosti.
Potem pa je tukaj še zadnja skupina psiholoških stanj - apatija. Ne samo, da je le-ta v porastu, tudi postaja vse bolj prevladujoča filozofija, pač v smislu "Saj se ne da nič storiti, ali "Vsi so isti"... S tem se tudi zagovarja beg v lastni individualizem, onemogočanje vseh, ki nam postavljajo 'zoprna vprašanja' ali celo ogledalo pred naš obraz. Odpirajo nam vrata polja mističnega in religioznega in naš 'osebni svet' vse bolj oddaljujejo od skupnega - živega in dejanskega.
Kaj naj bo zaključek tega zapisa. Pravzaprav nič, mogoče le to, da tako potihoma nekritično razmislite o sebi in se vprašate v katerem stanju ste sami in ali vam mogoče danes ustreza? Kaj pa ali tudi še jutri?
Potem so tukaj tudi regresivna stanja, saj veste kletvice, kričanje, zmerjanje, solze, pretiran smeh... spekter, ki mu ni konca! Tudi ta so včasih 'očiščujoča'!
No tretja skupina stanj je povezana s fiksacijo. Vsi se gredo nekakšne upornike, pišejo, sestankujejo, tekajo sem ter tja in dajejo izgled neverjetnega "vrenja". V bistvu pa se ne dogaja nič. Tudi rezultati so enaki temu! Ta stanja nam nekako dajejo občutek zadovoljstva, da so del nekega ?revolucionarnega gibanja' in nam tudi potešijo naš občutek brezkoristnosti.
Potem pa je tukaj še zadnja skupina psiholoških stanj - apatija. Ne samo, da je le-ta v porastu, tudi postaja vse bolj prevladujoča filozofija, pač v smislu "Saj se ne da nič storiti, ali "Vsi so isti"... S tem se tudi zagovarja beg v lastni individualizem, onemogočanje vseh, ki nam postavljajo 'zoprna vprašanja' ali celo ogledalo pred naš obraz. Odpirajo nam vrata polja mističnega in religioznega in naš 'osebni svet' vse bolj oddaljujejo od skupnega - živega in dejanskega.
Kaj naj bo zaključek tega zapisa. Pravzaprav nič, mogoče le to, da tako potihoma nekritično razmislite o sebi in se vprašate v katerem stanju ste sami in ali vam mogoče danes ustreza? Kaj pa ali tudi še jutri?
