To ni levica, to je "Levica"!

Prebral sem pismo aktivista Žige Pavšiča, nekdanjega člana koalicije Združene levice, ki je znotraj nje deloval iz vrst TRS-a. Pismo si zasluži, da je objavljeno brez komentiranja, dodajanja ali odvzemanja. Mogoče pa bo komu le odstrlo kopreno ideološke zaslepljenosti. Navsezadnje tudi v luči članka v Sobotni prilogi dela, ki ga je napisal Slavoj Žižek, s pomenljivim naslovom "Levica" in levica.

Zadnje čase, sploh teh nekaj tednov pred volitvami, dobivam vse več vprašanj kako pravzaprav je z Levico, kdo oz. kaj so in zakaj sem izstopil, ter navsezadnje, ali jih nameravam voliti. Smatram, da imajo volivci pravico vedeti tudi tisto, česar jim soočenja ne pokažejo in se pred javnostjo praviloma skriva, potem pa naj sami odločijo kako in kaj.

Ne, ne bom volil Levice. Ni pomembno kateri stranki nameravam nameniti svoj glas, toda njim ga ne bom. Predobro jih poznam, poznam njihov mentalni in politični domet, vso prazno propagando za udarnimi slogani, in moj glas bi bil vržen stran, četudi se verjetno bodo prebili nazaj v parlament, kjer bodo statirali še naslednja štiri leta. To žal že dolgo ni več koalicija naprednih strank/partnerjev iz 2014, je samo še skupina, ki je v socializmu našla tržno nišo v slovenskem političnem prostoru, s katero se lahko preživlja. Biti morajo le dovolj revolucionarni, da so opazni, a ne preveč, da bi se komu zares zamerili.

V kolikor ste odločeni, da je Levica stranka, ki ji želite slediti in ji povsem zaupate, potem jih seveda volite. Spodnje besede, čeprav samo opis vrha ledene gore, namreč niso namenjene prepričevanju že prepričanih, so raje referenca tistim, ki niso seznanjeni z vsemi ozadji, pa bi bili radi.

Temeljni interni operativni postopek Levice je in bo ostal sistem nagrajevanja slepo lojalnih kadrov. Strokovnost se jim ne zdi toliko pomembna, šteje pa pozicija, ki jo posameznik ima v strankarskem kastnem sistemu, ki so ga pritihotapili iz IDS, ta pa je nadalje odvisna od nekritičnosti do odločitev vodstva. Nekoč v IDS, zdaj v Levici, je veljalo, da so odločitve vodstva nezmotljive in zveličavne, ne glede na realno stanje. Če se kasneje izkaže drugače, in žal vse prevečkrat se, kiksi čez noč postanejo tabu teme, ki se jih nikoli več ne odpira ali analizira, in ukvarjanje z njimi ravno tako vplivajo na interne kariere posameznikov. Rezultat tega sistema je, da je poslanska skupina, ki že sama ni ravno cvet politične sposobnosti, obdana z ustrežljivci brez kakršne koli dodane vrednosti. Pri projektih in javnih nastopih tako prihaja do anomalij, saj realno gledano ni nikogar, ki bi premogel dovolj kritične distance in poguma, da bi bil pripravljen služiti za varovalko pred napakami. Konstantna parola v stranki je, da je vsakršna notranja kritika neumestna in prepovedana, zato si redko kdaj kdo upa na kaj opozoriti, pa še to le iz nižjih nivojev stranke, kamor so odrinjeni člani in članice z nekaj več smisla za lastno mnenje od ostalih.

V takšni atmosferi, kjer od stranke dvigajo roke vsi razen tistih, ki upajo le na kariero brez dela, bogato raste mentaliteta, ki se razen po ideoloških parolah v ničemer ne razlikuje od tiste v SDS. Ljudi se počasi deli samo še na to ali so absolutno z njimi ali proti njim.

Končni rezultat, čeprav nisem povsem prepričan ali je temu namen ali ne, bo postavitev nekakšnega antipoda SDS na levi strani. Principi delovanja obeh strank bodo vsaj zelo podobni, če že ne identični, pod površino in stran od javnosti so že zdaj. Žal bo to s seboj prineslo tudi isto rakavo obolenje, s katerim se mora politična desnica ukvarjati že vsaj kakšno desetletje, če ne več, namreč ena stranka bo dušila razvoj ostalih gibanj na svojem polu, čeprav sama nikoli ne bo premogla resnega potenciala za prevzem večine v DZ. Bomo pa morda tudi na levi dobili cca 10% fanatičnih privržencev in nekaj deset odstotkov tistih, ki bi obupano volili kogar koli, le Levice ne.

Vsako leto bolj me zrevoltira nastop teh ljudi na Dražgošah in drugih partizanskih dogodkih, kjer pred javnostjo na vsa usta hvalijo oborožen odpor slovenskega ljudstva proti okupatorju, potem pa preostale dni v letu na elitističnih okroglih mizah razpredajo o neuporabnosti kakršnega koli oboroženega odpora, saj da bi pomrlo preveč ljudi, o nesmotrnosti vojske, saj da preveč stane in o nesmiselnosti discipline, saj da ne vodi nikamor. Bolje, pravijo v Levici, je v primeru agresije počakati na pomoč mednarodne skupnosti kot pa se zanašati na lastne oborožene sile. In da je ironija popolna, taisti ljudje potem v isti sapi opozarjajo na slabo stanje Palestincev, Kurdov in Kataloncev, na debate o obrambi, kolikor jih sploh imajo, pa vabijo izključno filozofe in sociologe, ki uniforme od blizu niti videli niso. Dobro, se zavzemajo za absolutni pacifizem, prav, ampak naj se potem držijo svojih načel vedno in povsod, ne pa da od proslave do proslave in publike do publike nihajo med puško in oljčno vejico. Deluje namreč diletantsko in poceni, in slovenski partizani bi bili prvi, ki bi jih nagonili z odra.

Ste pogledali njihov program, ki se nanaša na obrambo? Sploh ga ni. Govori o nekem miroljubnem sobivanju med narodi, kar je sicer lep, pravljični uvod v program za mednarodne odnose, ni pa absolutne nobene ideje, znanja ali želje kako urediti obrambo na republiški ravni v primeru, da se vse države tega sveta pač ne bodo strinjale z visokoletečimi željami Levice. Program stranke je njen obraz, operativni načrt, če želite. Če vas volilni program Levice prepriča v celoti, potem ste nedvomno mnogo bolj optimistični od mene.

Kot vodja trsovih aktivistov sem strašno nerad v projekte z organizacijami izven ZL vključeval poslansko skupino, saj so bili do ostalih praviloma arogantni in neiskreni, kar je redno metalo slabo luč tudi na TRS. Ravno odnos do slabotnejših organizacij je namreč zanimiv pokazatelj političnega karakterja. Kakršno koli resno sodelovanje z drugimi na terenu nam je bilo, recimo temu trdo odsvetovano, saj so bili preveč pohlepni, da bi delili eno samo politično točko še s kom, pa četudi bi to pripomoglo k uspehu.

Se spomnite tistega propadlega referenduma o pravicah istospolnih, leta 2015? Iz dobljene zmage jim je bilo treba povsem po nepotrebnem ustvariti čisti poraz, čeprav smo jih z vseh strani opozarjali, naj se ne spuščajo v drago in nepotrebno kampanjo v katero so bili izzvani. Za brezveznih 5 minut pred kamero so se spustili na isti komunikacijski nivo kot tisti desničarski dušebrižniki in uspeli dejansko proti sebi zmobilizirati potrebnih 20% volivcev. Skratka, takratna predhodnica Levice je namesto bojkota neustavnega referenduma, že tako šibko kampanjo izkoristila za samopromocijo in na hrbtih istospolnih premagala samo sebe.  

Še ena zadeva, ki so jo poleg razne ideološke navlake v Levico privlekli idsovci, so poleg prej omenjenega kastnega sistema tudi zametki neke vrste interne aristokracije. Tisti, ki so še v tej stranki oz. so v njej bili, dobro vedo o čem govorim. Vstop na položaje v najvišjih odločevalskih krogih stranke je vnaprej rezerviran za točno določen krog ljudi, ki premorejo primeren pedigre iz časov IDS, so pred tem po možnosti še skupaj drgnili klopi po FDV ali nekdanji Delavsko-punkerski univerzi oz. so zraven po partnerskih povezavah. Nekaj malega jih je vsaj v tej začetni fazi tudi iz vodstvu lojalnih kadrov nekdanjega TRSa, vendar predvidevam, da se bo slednje skozi naslednje volilne faze v stranki počasi izrinjalo stran od centrov strankarske moči, politično bodo morda preživeli le najbolj brezkompromisni. Če malenkost parafriziram, v Levici lahko na blaginjo računa le peščica, ne vsi.

Levica se ponaša z ženskam naklonjeno politiko, vendar gre v resnici samo za bolj ali manj prepakirano spolno diskriminacijo, tokrat v prid ženskam. Pa še ta oblika feminizma, če je v tem primeru sploh primerno uporabiti ta izraz, ki se jo gredo v Levici, je bolj provizorična, saj so do sedaj razen govorjenja le kopirali vzorce korporativnega feminizma iz ZDA. Največja škoda se s takšnim ravnanjem povzroča ravno boju za enakost spolov. Tega so namreč sposobni voditi ljudje, ki dajejo prednost strokovnosti in vključevanju na vseh nivojih, ne glede na spol, ne pa zagrenjeno članstvo.

Marsikaj bi se dalo še nekako prenesti, če ne bi šlo pri njih za neko resno politično aktivnost samo pred volitvami. Vse ostalo, če ste opazili, je bilo samo govorjenje. V štirih letih v DZ, poslanska skupina sedanje Levice ni bila zmožna (ali pa ni hotela) spraviti skupaj niti peščice resnih projektov, tistega nekaj malega kar so, so jim pa ali pomagale druge PS ali pa so jih prehitevale. Zdaj, dva tedna pred volitvami so nenadoma spet odločeni, da bodo nasprotovali članstvu RS v NATO. Kje so bili pa prej? Štiri leta so o tej temi skoraj molčali, ko smo želeli v TRS zaradi NATA večkrat na cesto, so nas pa v taisti poslanski skupini ovirali na vse načine, češ da nasprotovanje NATU pač ni prava tema, pa ni pravi čas, pa nima smisla, pa… Socialni programi? Ja, ogromno, ampak res ogromno govorjenja o tem, toda vprašajte se, kdaj ste nazadnje videli Levico na terenu s kakšno oprejemljivo akcijo, ki bi zajemala vso državo in aktivirala državljane in državljanke?

Dokler bo tako, in žal ne vidim nobenega razloga, da bodo kaj spremenili, bo vse ostalo le pri udarnih besedah, dokler jim te lahko garantirajo pot čez parlamentarni prag. Kakšna je potem korist od njih? Koalicija ZL nad katero se zdaj tako zmrdujejo, je vsaj pripravljala proteste, v Levici so protesti praktično prepovedani, saj da so neučinkoviti. Kakšna je navsezadnje razlika med Levico in SD, če so se pripravljeni resno angažirati samo mesec pred volitvami, potem pa naslednja štiri leta spet samo teoretizirati o družbenih problemih? Kdaj je bila Levica resno nevarna kapitalu o katerem toliko govorijo? Ne mislim samo govorjenja in mlačnih kampanij za povišanje minimalne plače, mislim resno nevarna.

Ima morda še kdo občutek, da gre v Levici bolj za zajemanje aktivistično naravnane levičarske populacije, ki se jo potem varno drži pod streho in stran od ulic, kjer bi bili morda neprijetni določenim elementom v politiki, zraven pa od države preko peščice varnih služb v DZ pobrati še nekaj denarja? Dobro premislite in se resno vprašajte, izhaja njihova razpoznavnost iz njihovih besed ali iz njihovih dejanj?

Je vse slabo? Ne, povsem ne. Zaradi izostanka neke resne politične konkurence v medijskem prostoru, ko gre za področje sociale, Levičarji v slednji relativno briljirajo, na kar zdaj tudi redno opozarjajo vsakega, ki ima vsaj dve minuti časa. Toda, če pogledamo pobliže, hitro opazimo, da kaj dosti drugega v resnici ne ponudijo. Z vsem svojim kolektivnim znanjem pokrivajo en sam resor v državi, v ostale pa se jim niti ne ljubi resno poglobiti, saj njihova ciljna publika ne zajema vsega spektra naše družbe. Nobena stranka ni popolna in nihče ne ve vsega, toda lenoba in izključevanje kadrov, ki zaradi svoje, običajno naravoslovne izobrazbe v očeh Levice ne sodijo med ortodoksno levo sprejemljive –izme, je kiks, ki si ga nobena resna politična organizacija ne bi smela privoščiti, za vodenje države pa je kaj takega tudi nevarno. Enostavno niso v stanju razumeti, da pluralnost mnenj ni nevarnost, temveč prednost, če se jo goji v okolju tovarištva, raje kot v okolju strahu in tekmovalnosti.

Velikokrat v svoji kritiki trčim ob odgovor, češ, saj v drugih strankah ni nič drugače, zakaj pa njih ne kritiziram. Že, ampak TRS, Koalicija Združena Levica, morda nekdaj celo IDS, so bili postavljeni na povsem novih ideoloških temeljih, in pravi demokratični ekosocialisti se morajo pač sprijazniti s precej višjimi etičnimi standardi. Če drugega ne, bi se morali držati vsaj istih načel, ki jih sami zahtevajo od drugih in po enakih vatlih soditi tudi sebe in svoje delo. Tako pa v Sloveniji dobivamo še eno stranko SD, čeprav je že prva mnogo, mnogo preveč. Zato tudi ta trapasti spopad z nekdanjimi partnerji, komu pripada katero ime. Če ne bi bili pohlepni in razdruževalni, bi danes obstajala ena sama, močna Združena Levica.

Morda ste opazili, da se izogibam navajanju konkretnih imen. To počnem, ker po do sedaj videnem verjamem, da so neumnosti in svinjarije, ki se jih gredo nekateri člani in članice v Levici, simptom notranjega etičnega razkrajanja, ki ga dopušča sistem, kakršnega so si v stranki ustvarili, ne pa znak neke splošne pokvarjenosti med članstvom. Pravzaprav si upam trditi, da je večina posameznih članov in članic vsak zase napredno mislečih državljanov, ampak nekaj v tej stranki, morda atmosfera samocenzure in ideološke uravnilovke, morda (pre)močna želja po izboljšanju lastnih eksistencialnih pogojev, ki jih nudi služba v okviru DZ ali stranke, morda mentaliteta, kdo ve, sili te posameznike/ce, da prej ali slej nekako mutirajo v praznoglave partijske aparatčike, ki samo še nekritično sledijo vodstvu.

Nekoč so bili avantgarda delavskega boja proletarci, kmetje, pesniki in rudarji, zdaj pa se želijo v njihove čevlje postavljati buržujski privilegiranci in privilegiranke z dokaj vprašljivo izobrazbo. Ves čas govorijo, kako da bodo začeli revolucijo, pa jih večina še kosilnice ne zna vžgati.

O političnih ministrskih instinktih – dve leti kasneje!

Točno dve leti sta minili, kar se je pod vodstvom SMC pričelo divje iskanje ministrskih kandidatov za hearinge. Danes, dve leti kasneje se ta zgodba ponavlja, tokrat z iskanjem finančne ministrice. Interpelacije pa so doživeli že vsi tisti ministri, ki smo jih pred dvema letoma označili kot neprimerne.

Spomnimo se samo, kako nas je razburil v javnosti primer, namreč to, kar se je zgodilo, da je “infrastrukturcu” na hearingu hudo zdrsnilo na političnem parketu. Mislim na tisto njegovo izjavo o Gruškovju, Nemcih in dopustu. Nekdo bi mu le moral povedati: »Gospod minister – avtoceste so ali žilni sistem gospodarstva ali sistem živčevja. Nam je popolnoma vseeno kaj od tega izberete za vaš primer, le tega ne, da imamo avtoceste zaradi nemških dopustnikov.«

Studio ob 17. je bil posvečen tej temi in zapisal sem najbolj označujoča stališča nekaterih predstavnikov strank, ki so sodelovali v tej studijski razpravi:

Bratušek: SMC ima boljše kandidate, ki bi imeli politično moč (instinkt), recimo Kešeljević je en tak. Vendar on raje ribari v ozadju, iz kalnega! – popolnoma upravičen zadržek.

Jurša: To, da je kandidatka Vraničarjeva strokovna verjetno nihče ne zanika! – Tipično sprenevedanje poslanca DeSUS, kdo pa je kdajkoli zanikal njeno strokovnost?

Horvat iz NSi: Mi smo zelo podpirali nekatere ukrepe vlade, naj samo navedem zakon o fiskalnem pravilu! In prišel bo čas, ko bodo za to in podobne norosti plačali svojo ceno.

In še prispevek v imenu SDS, Gorenak: lani smo opozarjali na sto tisoče beguncev, včeraj je CNN poročal, da so šli preko Slovenije tudi teroristi! Beseda teče o kandidaturi za ministrico, kam pa odnese razprava Gorenaka? V njihovo obsedenost s tujim in domačim terorizmom!

Ali je pred dvajsetimi leti naša emocionalna odločitev o osamosvojitvi res bila “pirova” zmaga nacionalnih hotenj ali pa popolna odsotnost politične zrelosti in pragmatičnosti.

Asimetrična konfederacija bi republike bivše Jugoslavije prej odpeljala v EU in še s kritično maso varnosti! In da ne dodam še, da ne rečem zagotovo, da bi se le z malo modrosti izognili vojni. Samo to ni ustrezalo Miloševiču, Tuđmanu in slovenskim apologetom RKC! Kaj pa imamo od tega, le to da so se posamezne republike zlomile kot razvezane veje iz butare, nekoč znane iz skupne države.

Po drugi strani pa smo se še preveč pragmatično odločili za vstop v EU in še bolj pragmatično za NATO. Ampak pravi čas za resno analizo teh dogajanj bo mogoč šele čez kakšnih 100 let. Šele takrat se bo tudi videlo, da smo v letih okrog 90-tih imeli v bistvu v Sloveniji in v Jugoslaviji, malo pravih državnikov. Vsekakor je to bil takrat Kučan. To tudi dobro vedo apologeti desnice, zato pa ga bodo še naprej napadali, do svojega ali njegovega konca. Nisem si mislil, da bom moral napisati celo to dejstvo o Kučanu!

Se spomnite še dejanja prisege novih ministrov. Prisega, ki so jo izrekli, ima tri osnovne elemente: spoštovanje ustavnega reda, delovanje po svoji vesti in skrb za blaginjo Slovenije!

Po dvajsetih letih delovanja prav vseh vlad brez izjeme, lahko napišem, glede na dosežene rezultate, so vsi hudo kršili prisego!

Recimo že zaradi nespoštovanja ustavnega reda, pomislite samo, koliko sporov je nastalo, sistemskih in individualnih v naši državi. Glede delovanja (ravnanja) po svoji vesti - kolikim lobijem so stopili na prste? Glede skrbi za blaginjo Slovenije pa le dve ugotovitvi. Državo imamo zaradi njenih državljanov, torej bi nam morala biti prva skrb blaginja ljudi. Glede na dejstvo, da srednji razred vse bolj izgineva in število ljudi, ki do pod pragom revščine pa progresivno narašča, pričenjam dvomiti, ali Sloveniji takšna blaginja sploh kaj koristi? Zato se tudi resno vprašam, v čem je sploh smisel takšnih – skorajda krivih priseg?

Toda vse to je nepomembno, kot je recimo nepomembna izjava nekega bivšega ministra za delo in nekdanjega rektorja univerze, ko je dejal, da mora biti na vrhu vsakega resorja najbolj strokovna oseba, ki odlično obvlada področje v smislu strokovnosti. Torej, rektor, častivreden mož, povrhu še član SAZU, pa 'butne' nekaj povsem mimo.

Če so na vrhu ministrstev predvsem »najbolj strokovni« ljudje, potem smo jim dali v roke oblast in možnost igračkanja z njihovimi najbolj neverjetnimi idejami. Se pravi, da je to katastrofa. Sicer pa imamo v praksi lep takšen primer. Ministrica za delo je skoraj 10 let že tam. Ima neverjeten strokovni »pedigre«, kakšni pa so njeni rezultati? Toda poslanec Han jo na vse kriplje brani in bi za ceno njene obrambe bil pripravljen potunkati ves narod!

Dajmo raje razmisliti o ideji, da naj ima minister predvsem izjemen politični instinkt, sposobnost izbire strokovnih kadrov, njihovega usmerjanja in ugotavljanja razlike med doseženim in želenim, utemeljiti na drug način. Ko so pred več desetletji zgradili obvoznico okrog Ljubljane, nas je čisto malo postavilo vprašanje, ki se nam je zdelo še kako utemeljeno. Zakaj za božjo voljo je samo dvopasovnica? Pa vsak pameten, brez silnih strokovnih diplom, je vedel, kako bo s prometom bolj ko bomo bliže letnici 2020.

Sedaj se še vedno bije popolnoma enaka diskusija na temo drugega tira do Kopra. In poslušamo še vedno »silne« strokovnjake, kakšna je 'prava' cena. Ali 700 mio €, 900 mio € ali celo 1,4 mrd €. Zopet moram reči, ta razprava se mi zdi popolnoma irrelevantna. Zame je smiselna razprava, kot politična vizija, glede na trende rasti pretovora v Luki Koper, zakaj za božjo voljo ne razmišljamo o gradnji drugega in tretjega tira. Odgovor je kot na dlani, gradbena operativa, bi zaslužila najmanj eno tretjino manj. Res je, da bi imeli logistični problem v državi rešen vsaj za naslednjih 50-75 let. Ampak lobije to ne briga.

Torej, ne nam razlagati kako strokovne ministre naj imamo ali jih imamo, raje nam pokažite kako izvrstne politike, vizionarje imamo med ministri. Recimo tudi takšne, da bodo končno razumeli, da je problem brezposelnosti na Koroškem bolj povezan s tretjo osjo, kot si marsikdo misli. Da ne govorim in ponavljam teme o kateri sem že pisal pred leti. Tunel pod Mrzlico in povezava na Savinsko regijo bi Trbovljam zbistrila marsikateri pogled na zaposlitvene možnosti. Ampak, saj vem, da tega nismo zmožni spregledati in zato, namesto da bi poiskali ljudi s sposobnostjo političnega vizionarstva, se sedaj v enem zadnjih naših poskusov reševanja kriznega stanja, raje zatekamo v paradigmo 'strokovnosti'!

Ugly Time!

Poslušam razlago prioritet Cerarja na programski konferenci SMC. Človek izreče besede, kot so recimo«: »Sedaj so na vrsti ukrepi za povečanje konkurenčnosti gospodarstva«!

Oprostite, kar srh me spreleti, ko mi nekdo, ki ni delal v gospodarstvu niti enega samega dneva prodaja pravljice. Kaj on sploh razume, da sintagma 'povečanje konkurenčnosti' v bistvu pomeni lov za le še večjim profitom. Kaj ta človek razume, da torej lov za večjim profitom pomeni zgolj udejanjanje suženjstva po 'principu hrčkovega kolesa' – bolj ko ga poganjaš, le bolj se vrti – koristi pa nobene?

Saj nisem edini, ki opozarja na te stvari! Vedno več ljudem se odpirajo oči, toda kaj ko pa je naša politična moč tako neverjetno nizka. Ne da smo obsojeni na politično povprečnost – še huje je – obsojeni smo na politično podpovprečnost in popolno odsotnost odgovorov na doktrinarna vprašanja nadaljnje usode Slovenskega naroda. Zakaj? Zato, ker si ta vprašanja postavljajo ljudje,ki se jim za Slovenski narod žvižga – svoje lastne partikularne interese pa skrivajo za občanskimi 'interesi'!

Nikoli ne pozabite teh besed saj kažejo pravi obraz neke osebe, ki jo je prineslo na površje političnega dogajanja v tej državi,  naša lastna nerazsodnost. Ker to ni edini primer! Zato, vedno ko vas obide trenutek slabosti in bi vas zopet prijelo, da bi mu poklonili svoje zaupanje, si le obudite spomine, kaj vse je razlagal ta mesec!

Vendar to ni tisto bistveno. Bistveno se skriva v rožljanju z orožjem, ki ga zganja NATO. Kot da ameriškim politikom – jastrebom med njimi, ni dovolj zaostreno stanje v lastni državi. Sedaj dobesedno morajo ta 'požar nerazsodnosti' prenesti še v Evropo.

Prihajajo resnično grdi časi. Ko je v začetku 90-ti Francis Fukuyama pisal o 'Spopadu civilizacij', so ga vsi brali in razumeli, kot da piše predvsem o ekonomskem spopadu narodov. Pa verjetno ni imel tega v mislih ali pa se je motil. Prihaja do trka »ekonomskih ideologij«!

Ameriški priročniki tajnih služb so že dolgo izvajali v svojem podtalnem delovanju te 'trke in spopade', le da so uporabljali prikrito terminologijo. Nikoli niso pisali o ubojih, umorih ali likvidaciji nasprotnikov. Še celo o eliminaciji niso pisali. So pa uporabljali izraz »nevtralizacija«. Pa so tako 'uspešno' nevtralizirani marsikatere osebe v Latinski ameriki, vse od Allendeja naprej, pa sedaj v arabsko afriškem svetu od Sadama Husseina, poskusa na Anvara el Sadata, Moamerja Gadafija…. Niso pozabili tudi na 'odpadle zaveznike', kot je bil recimo Osama bin Laden in še mnogi drugi 'zavezniki'.

Nekdo nas peha v »3. svetovno vojno«, ki bo daleč stran od elementov 1. ali 2. svetovne vojne. V bistvu bo pomenila masovno 'nevtralizacijo' nasprotnikov in največje žrtve bodo v civilnem prebivalstvu.

Kam je šla naša socialna naravnanost?

Le z dobrim strokovnim poznavanjem nekega področja se lahko podajajo smiselni in utemeljeni predlogi. Čeprav moram dodati, kar se z mnogimi strinjam, da so nujne spremembe, ki so še kako potrebne na mnogih primerih na področju socialnega varstva! Da bi še bolje spoznal kompleksnost, predvsem problematike socialnega področja sem tudi že skoraj 10 let član nekaj svetov CSD. Ne bom se sam ocenjeval, toda po besedah drugih se mi večinoma priznava,da se izjemno trudim za najboljše rešitve, pač v skladu z zakonodajo in splošnimi možnostmi. Vendar ni to bistvo mojega današnjega razmišljanja!

Bistvo je povezano z včerajšnjim dogodkom pri frizerju. Ko sem tako čakal, sem nehote poslušal mladeniča, tam nekje med 30-35 leti, ki je ves razkurjen razlagal, kako ga je ujezila njegova lastna mati! Dejal je približno takole:

»Me kliče mati po GSM in reče, naj se oglasim pri njej, češ da bi me nekaj vprašala oz. prosila. Pa sem ji odvrnil, da nimam časa, ker grem k frizerju. Vendar je še kar silila vame in sem dejal, dobro oglasim se, da vidim kaj hoče?

Ko sem prišel, mi je dejala, kako se je oglasil pri njiju (verjetno njegovi materi in očetu) bližnji sosed in prosil za pomoč, češ da mu bo banka prodala hišo na dražbi. In zamislite, mati mi je predlagala, da naj jaz kupim hišo! Pa kaj si ona misli, da sem jaz investicijska banka in da rešujem rit nekemu neznancu.«

Potem je še podrobno opisoval prepir z materjo in svoje prostaštvo. Kaj me je zbodlo, predvsem to, da je iz matere še vedno vrela socialna usmerjenost, preprosto hotela je pomagati drugemu sočloveku. In je prav, da je v njej še vedno takšna njena naravnanost. Kje pa piše, da bi moral gospodič dokončno kupiti tisto hišo. Lahko bi jo kupil le za vrednost dolga in omogočil človeku, ki je padel v kremplje finančnih pijavk, da odkupi na obroke hišo nazaj in to z neko pošteno obrestno mero, da bi tudi sam imel korist. Skratka, svoji materi je povedal kaj ji gre, tako odločno, da je celo priznal, da se je mati na koncu zjokala.

Tukaj bi lahko končal, pa mi vrag ni dal miru! Danes sem šel na najbližjo banko in si ogledal, kako je s krediti, depoziti in sploh s tem sranjem, ki se sedaj tako lepo imenuje 'finančni instrumenti'! Ne boste verjeti, kaj sem ugotovil. Zamudne obresti so danes 8,05% (nedovoljene) 7,95% (dovoljene). Obresti na vpogledne vloge so 0,01%, na depozite do 12 mesecev so 0,20%, nad 12 mesecev pa 0,40%.

Ne mislim nadaljevati in banki celo delati reklamo za to perverznost, ki je nastala v zgolj zadnjih 25 letih. Le na eno stvar bi rad ponovno spomnil! Nekoč so banke prostovoljno hranile naš denar, sedaj smo mi v položaju, da ga obvezno hranijo in smo dobesedno ujetniki sistema. Včasih je bila razlika med depoziti in krediti okrog 2,00% kot poplačilo bankam za njihovo delo. Sedaj je razlika, ne 2%, temveč petdesetkratnik! Mogoče sem jaz že počasi nor, toda nikoli ne bom tako nor, da ne bi opazil, kako se je nek tip, ki je potem, ko je končal pri frizerju, usedel v BMW zadnje serije, in se odpeljal verjetno zopet k materi. Kajti iz njegove razlage se je dalo dobro razumeti, da še ni opravil z njo!

Nič ne pomaga – tudi bojkot so nam »zminirali«!

Priznam! Sam sem se iz povsem racionalnih razlogov opredelil za BOJKOT referenduma. Toda, glede na intenzivnost kampanije ter bebave argumente podpornikov PROTI, sem prišel do zaključka – k vragu pamet in racionalnost. Bo treba iti na referendum in to golazen spraviti k pameti le z jasnim glasom ZA!

Preden pa to utemeljim, moram reči, da v vseh teh letih nisem nikogar blokiral ali odstranil kot prijatelja. Odkar pa sem sprejel to, da aktivno delujem v IO DSD (od junija tega leta) pa sem jih moral najmanj pet oddaljiti od mojih pisanj. V glavnem iz desničarskih logov in zato, ker od njihovih komentarjev ni bilo nobene koristi. Še huje, le tratili so moj čas!. Toda ob tej referendumski temi se mi je prvi zgodilo, da pričenjam odstranjevati tiste, ki se štejejo »za deklarirane levičarje«. Referendumsko opredeljevanje jih je namreč razkrilo v njihovem globoko desničarskem bistvu. Tukaj pa nastopi spoznanje,da je dialog s takšnimi prikritimi (podzavestnimi) levičarji še bolj nevaren in rušilen, kot pa z izkazanimi desničarji.

Torej, vse včerajšnje popoldne sem namenil analizi dosedanjih referendumov, vplivom volitev na razmerje politične moči in prognozo, kako se bo zadeva končala v nedeljo. Preučil sem vseh 15 dosedanjih referendumov, ne glede na to, da so bili različnega tipa. Ugotavljal sem tudi splošni vpliv levega in desnega polja, ter razmerje v Sloveniji med ruralno in urbano sredino. Z drugimi detalji, metodologijo in izračuna vas ne mislim obremenjevati. Niti z vsemi zaključki, le najpomembnejše stvari pa le moram navesti!

Če se še spomnite sem še 10.decembra napisal: »Zadeve preprosto ne morem komentirati, ker bi s tem legaliziral vse laži in manipulacije zagovornikov "proti"! Dobesedno pa se mi smilijo vsi, ki so "sprejeli" to igro 'kvazidemokracije'! Zato sem tem bolj prepričan, da je edini pravi odgovor, kaj storiti na referendumski dan - njegov BOJKOT!«

To je bil povsem logičen zaključek, toda kaj ko pa je nasprotna stran uporabila toliko emocionalnosti, manipulacij in potvarjanja dejstev in če se še upošteva dejstvo, da ljudje 80% odločitev sprejemajo na emocionalni in ne racionalni osnovi, sem ves zgrožen ugotovil, da se bo stvar slabo končala!

Najprej nekaj izhodišč. V svetu je razmerje med ruralnim in urbanim svetom 48,7 : 51,3, v Sloveniji pa poprečno pol-pol! Naslednje, vse dosedanje referendumske udeležbe so bile v razponu med 20,7% in 60,4%. Mediana vseh referendumov pa daje rezultat 32,25%. Limit, da zakon o ZZZDR pade, je glasovanje 343.000 udeležencev referenduma PROTI.

Upoštevaje vsa ta navedena izhodišča se povsem jasno oblikuje ocena, da zakon pade že ob najmanj 36,2% deležu udeležbe vseh z glasovalno pravico na referendumu z glasom PROTI. Ker tudi druge agencije za merjenje javnega mnenja ugotavljajo,da bo udeležba vseh nad 40% in ker nihče ne dvomi, da ne bi bila relativna »zmagovalna odločitev« glas 'PROTI' – NAM NE PRESTANE NIČ DRUGEGA, KOT DA SE S STISNJENIMI ZOBMI V NEDELJO ODPRAVIMO NA VOLIŠČA IN GLASUJEMO 'ZA'!

Zgodovina nekaterih ograd na evropskih tleh

Da ne okolišimo preveč! Zgodovina ograd na slovenskih tleh se ne pričenja s Cerarjevo epoho vladanja. Mi imamo bogato zgodovino, kar je vse tudi potencial za razvoj turizma. Na smiseln način moramo sedaj v vse to vključiti še Cerarjev projekt in ga pričeti tržiti! Sedaj pa le poglejmo nekaj najbolj znanih primerov teh fortifikacij.

1. Claustra Alpium Iuliarum (slovensko Rimski limes) je bil sistem utrdb, zgrajen v času Rimskega imperija na ozemlju današnje Slovenije in Hrvaške.

Za časa cesarja Dioklecijana je bil po letu 284 zgrajen limes ob mejah provinc Italije in Panonije. Limes je potekal od Trsata (Tharsaticum) na Hrvaškem pa preko Notranjske med Logatcem in Vrhniko in ob poti, ki je vodila iz Gorenjske v dolino Bače (pri Koritnici). Naprej proti severu je Rimljanom služila naravna zapora Julijskih Alp (Alpes Iuliae) vse do obrambnih naprav v Ziljski dolini pri Meglarjah (Meclaria) in ob zgornji Dravi (Duel pri Paternionu). Limes je bil verjetno zgrajen kot posledica barbarskih vpadov, potem ko se je Rimsko cesarstvo med leti 267 in 275 odreklo provinciDakiji (današnja Romunija). Limes je verjetno propadel, ko so se vzhodni Goti na čelu s kraljem Teodorikom odzvali pozivu vzhodnorimskega cesarja Zenona in leta 490 v bitki ob Soči premagali vojsko kralja Odoakra. Odoaker, poveljnik enega od germanskih plemen, je pred tem leta 476 strmoglavil zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Avgusta.

Do danes so se ohranili materialni zgodovinski viri na Hrušici, pri Vrhniki pa so restavrirali obod obrambnega stolpa, ki leži v bližini današnjega Štampetovega mosta, in stolp Turnovše.

2. Langobardski limes je bil limes (fortifikacijski sistem), ki je bil zgrajen v času zatona Rimskega imperija na ozemlju današnje Slovenije in Italije.

Nastanek tega limesa ni natančno znan, vsaj del pa naj bi nastal po končanih bizantinsko-gotskih vojnah, ko je Bizanc na čelu s cesarjem Justinijanom po letu 555 ponovno zavladal severovzhodni Italiji, med drugim tudi Benečiji in Istri. Meja naj bi takrat potekala od Snežnika do Nanosa, preko tržaškega Krasa, Solkana (Castrum Siliganum) mimo Čedada  (Forum Juli) in naprej proti severu do prehodov prek Julijskih in Karnijskih Alp.

Po veliki selitvi Langobardov na čelu s kraljem Alboinom 1. aprila 568 iz Panonije v Italijo so prazno območje med Panonijo in mejo Italije pričeli poseljevati Slovani in Obri. Langobardi so obrambne naprave prevzeli od Bizantincev in jih kot drugod ob mejah svoje države izgradili proti Slovanom in Obrom.

Meja, urejena na vojaški način, je obstajala iz sistema utrjenih gradov, gradišč in sotesk. Po velikem navalu Slovaov in Obrov 611 se je južna meja premaknila do skrajnih mej Alp in  Krasa s Furlansko ravnino. Zapori lahko danes sledimo od sotesk pri Pušji vasi (Venzone) in Huminu (Gemona) na severu, preko Rtina (Artegna) in Nem (Nimis) do Čedada. V južnem delu so utrjeni kraji Ipplis, Krmin (Cormons), verjetno Solkan (Castrum Siliganum), Farra pri Gradiški in tik ob tržaškem zalivu grad Potium ali Pucinum (pi Devinu).

V 7. in 8. stoletju je zapora zaustavila kolonizacijski val Slovanov in ostala v glavnem nespremenjena do današnjih dni. S tem je potek limesa narekoval narodnostno mejo, ki se je do danes bolj malo spremenila. O samem limesu je pisal že langobardski zgodovinar Pavel Diakon

3. Alpski zid (italijansko Vallo Alpino) je bil Italijanski fortifikacijski sistem po celotni kopenski meji. Raztezal se je od Ligurskega morja in preko grebenov Alp ob meji s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo vse do Reke v dolžini 1850 kilometrov ter je tako varoval tudi del slovenskega ozemlja, ki ga je po letu 1918 zasedla Italija.

Vzhodni del alpskega zidu je bil dolg približno 250 kilometrov in je bil zgrajen vzdolž rapalske meje, da bi varoval strateško pomembne prehode v Italijo iz ozemlja Jugoslavije. Sprva je imel zgolj obrambno vlogo, kasneje pa so utrdbe prilagodili tudi napadalni.

Zametki sistema utrdb so izgradnje utrjenih vojašnic italijanske finančne straže in enot GAF (it. Guardia alla Frontiera), poljskih utrdb, strelskih jarkov in strojničnih gnezd po določitvi Rapalske meje leta 1920. V koncu dvajsetih let so Italijani že začeli izvajati obsežne infrastrukturne gradnje, na podlagi česa se je kasneje začela tudi izgradnja utrdb, ki se je uradno začela z izdajo okrožnice 200, januarja 1931.

Do napada na Jugoslavijo utrdbeni pas še zdaleč ni bil dokončan. Do tega časa so Italijani zgradili zgolj manjše utrdbe, ki so zadostovale za hribovit teren. Po napadu na Jugoslavijo je bila večina utrdb razorožena, saj so tamkajšnje enote GAF uporabili za okupacijo Slovenije. Razorožene so ostale do padca Mussolinija, ko je general Mario Robotti italijanskim enotam v Sloveniji in na Hrvaškem ukazal umik na linijo alpskega zidu.

Po kapitulaciji Italije so Nemci leta 1944 preventivno razstrelili del utrdb iz strahu pred zavezniškim izkrcanjem v Istri. Že naslednjo leto pa so Nemci zasedli alpski zid na slovenskem ozemlju, ga povezali z nekaterimi deli Rupnikove linije in tako ustvarili enoten obrambni sistem, t.i. Ingridovo linijo, ki so jo uporabili proti napredovanju jugoslovanskih sil. Po vojni so Jugoslovani utrdbe večkrat uničevali, v glavnem zaradi povojnega pomanjkanja železa.

Ogrado naj bi v glavnem sestavljali dve obrambni črti.
Prva (Zona di Sicurezza) je potekala tik ob rapalski meji. Večkrat so utrdbe postavili ob vznožje grebenov, ki so lažje branljiva. Črta je potekala po: Fužinah, Vršiču, Lepeni, Bogatinu, Lajnaru, Poreznu, Godoviču, Hrušici, Planini, Javorniku, Snežniku, Gomancah, Klani, Reki.
Druga cona (Zona di Resistenza) je potekala nekaj kilometrov za prvo črto. Oddaljenost od prve črte je bila pogojena s terenom. Potekala je po: Peči, Mangartu, Učji, dolini reke Idrijce, Črnemu vrhu, Javorniku, Nanosu, Pivki, Milanji, Jelšanah, obronkih Čičarije do Opatije.

Poleg teh dveh glavnih črt je bila še tretja (Zona di Schieramento), območje za obema črtama, v katerem so bili nameščeni težko topništvo, protiletalski topovi ter zbirališča čet za protinapad. Skupno število italijanskih vojakov, ki naj bi varovali rapalsko mejo je bilo okrog 15.000.

4. Nacionalna pregrada (švicarsko: Réduit National) je sistem utrdb, ki jih je zgradila Švica za obrambo države pred zunanjimi napadalci. Nekatere utrdbe so začeli graditi že pred prvo svetovno vojno, dela pa so se v manjšem obsegu nadaljevala do druge svetovne vojne.

Med drugo vojno se je Švica znašla obkrožena z sovražnimi državami, še posebej je bila ogrožena od Nemčijo, zato je v letih 1940 do 1945 za obrambo svoje nevtralnosti zgradila močen in obsežen sistem podzemnih in nadzemnih utrdb.

Načrte za utrdbe je pripravil general Henri Guison, v pozni pomladi leta 1940, ko so Nemci zmagali nad Francijo in začeli pripravljati napad na Švico (operacija Božično drevo). Do konca vojne je bilo poleg številnih bunkerjev zgrajenih tudi večje število velikih podzemnih utrdb med St. Gotthardom, Sargousom in St. Maritzom.

Drugo svetovno vojno je zamenjala hladna vojna, med katero so Švicarji utrdbe neprestano povečevali in posodabljali, zgradili pa so tudi nekaj novih. Med leti 1980 in 1995 je vojska večino utrdb, zaradi vojaške reforme, nehala uporabljati. Nekatere utrdbe so danes spremenjene v muzeje in si na ogled javnosti.

5. Rupnikova linija ali Rupnikova črta je bil sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Ime je dobila po jugoslovanskemu generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku. Obrambna črta nikoli ni služila svojemu namenu, saj je bila zapuščena še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo v aprilski vojni. Danes je ponekod v zahodni Sloveniji ostanke Rupnikove obrambne črte še možno videti, največ od Blegoša do Golega vrha v Poljanski dolini.

Nova meja po 1. svetovni vojni je popolnoma spremenila življenje ljudi, mnogi so zaradi meje izgubili vir zaslužka. Zaradi revščine je začelo cveteti tihotapstvo oz. kontrabant. Tihotapili so vse od moke, mesa in cigaret pa do vžigalic. Najdonosnejše je bilo tihotapljenje živine in konj. Tihotapstvo je bilo smrtno nevarno, vendar je z njim marsikdo tudi obogatel.

Prvi so začeli mejo utrjevati Italijani. Ti so začeli postavljati utrjene vojašnice že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Uradno pa se je začelo utrjevati januarja 1931, ko so začeli z izgradnjo večjega števila podzemnih in nadzemnih utrdb in kasarn, povezanih v Alpski zid. Na utrjevanje meje so pomislili tudi Jugoslovani. Prva pobuda se je pojavila leta 1926, vendar se vse do leta 1935 ni zgodilo nič posebnega.

Vzrokov za nastanek Rupnikove linije je več, od gospodarskih, političnih in družbenih. Prva svetovna vojna v Evropi ni prinesla sprememb, ki so si jih ljudje želeli, mnogi narodi so bili nad razpletom vojne razočarani, še posebej pa Nemci, ki so vojno izgubili. Pojavljati sta se začela fašizem in nacizem, ki sta želela popraviti stare krivice. Vse to je pripeljalo do nove oboroževalne tekme. Evropske države, ki so bile še vedno pod močnim vtisom mučnega bojevanja v blatnih strelskih jarkih, so svoje ozemlje želele zavarovati z mogočnimi utrdbami iz železa in betona.

Tako so torej začele nastajati slavna francoska Maginotova linija in njej nasproti stoječa nemška Siegfridova linija, pa tudi manj znana švicarska Nacionalna pregrada, Mannerheimova linija na Finskem, grška linija Metaxas in italijanska Vallo Alpino oz. Alpski zid, nasproti katerega je stala Rupnikova linija.

/viri: Wikipedia, Vojaška enciklopedija, Vojaška zgodovina/

O TPP, kot ga vidi ameriški senator

Ves mesec smo se ukvarjali s TTIP, ves ta čas pa se je prav tako po svetovni polobli plazil njegov siamski dvojček, sporazum TTP. Nič ne bom komentiral, saj če na težave, ki jih ta sporazum prinaša opozarja že ameriški senator, ki samega sebe sicer opisuje kot demokrata in socialista, je vsaj zame to dovolj zgovorno in zaskrbljujoče, ker je navsezadnje le v ameriškem senatu!

SENATOR BERNIE SANDERS: Trans-pacifiški TRADE (TPP) - Sporazum mora biti poražen

Trans-Pacific Partnership je katastrofalno zasnovan trgovinski sporazum tako, da ščiti interese največjih multi-nacionalnih korporacij na račun delavcev, potrošnikov, okolja in temeljev ameriške demokracije. Prav tako bo negativno vplival na nekatere najrevnejše ljudi na svetu.

TPP je pogodba, ki je bila napisana za zaprtimi vrati s strani poslovnega sveta korporacij. Neverjetno, medtem ko Wall Street, farmacevtska industrija in velike medijske družbe imajo popolne informacije, kaj je v tej pogodbi, Američani in člani kongresa pa ne. Vsi so bili izključeni iz procesa priprave pogodbe.

Nadalje, vsi Američani, ne glede na politično ideologijo, bi se morali prav vsi pokoriti zaradi procesa odločanja "po hitrem postopku", in ki bi odrekel kongresu pravico do spremembe pogodbe in zastopanje interesov svojih volivcev.

TPP sledi po stopinjah drugih tajnih sporazumov o prosti trgovini, kot so NAFTA, CAFTA in stalnega sporazuma normalizirane trgovine s Kitajsko (PNTR). Te pogodbe so prisilile ameriške delavce, da tekmujejo v razmerah obupno in nizkih plač delovne sile po vsem svetu. Rezultat je velika izguba delovnih mest v ZDA in zaprtja več deset tisoč tovarn. Te korporacije, ki so zavarovane z vrsto trgovinskih sporazumov, ki so pomembno prispevali k dirki proti dnu, v propad ameriškega srednjega razreda in večje bogastvo in dohodkovne neenakosti v družbo. TPP obljublja več enakosti, vendar je v praksi vse še slabše.

V mojih 23 letih sem v kongresu pomagal voditi boj proti NAFTA in PNTR s Kitajsko. V prihodnjem zasedanju kongresa, bom nadaljeval z organiziranim delom z okoljevarstveniki, verskimi organizacijami, demokrati in republikanci proti skrivnostnim TPP tajnega trgovinskega dogovora.

Bodimo jasni: TPP je veliko več kot le dogovor "o prosti trgovini". To je del globalne dirke proti dnu, ki bi le povečevala dobičke velikih korporacij in Wall Streeta ob sočasnem 'outsourcingu' delovnih mest; nelojalnim nižanjem pravic delavcev; drobljenjem dela, negativnega vpliva na okolje, zdravje, varnost hrane in finančne zakone; in omogoča družbam, da so podvržene našim zakonom pred mednarodnimi sodišči, namesto pred lastnim sodnim sistemom.

Če je TPP tako dober posel za Ameriko, mora državna administracija imeti pogum, da pokaže ameriškemu narodu, s čim se v njem ukvarja, namesto vodenja dela tako, da je vsebina TPP skrivnost.

10 načinov, kako bi TPP prizadel ameriške delavske družine:

1. TPP bo omogočil korporacijam, da oddajajo tudi več delovnih mest v tujino.

Po mnenju ameriškega Inštituta za ekonomsko politiko, če bo TPP dogovorjen in sprejet, bodo v ZDA izgubili več kot 130.000 delovnih mest, ki bodo v Vietnamu in na Japonskem. Toda to je le vrh ledene gore.

- Predvsem v storitvenem sektorju bodo delovna mesta izgubljena. In to v času, ko so korporacije prenesle že v zunanje izvajanje več kot 3 milijone delovnih mest storitvenega sektorja v ZDA, TPP vključuje pravila, s katerimi bo tudi lažje za korporativno Ameriko, da oddajajo v outsorcing klicne centre; računalniško programiranje; inženiring; računovodstvo; in medicinske diagnostične delovna mesta.

- Tudi delovnim mestom v proizvodnji ne bo prizanešeno in bodo izgubljena. Kot posledica sporazuma NAFTA, so ZDA že izgubile skoraj 700.000 delovnih mest. Kot posledica 'Stalnih normalnih trgovinskih odnosov' s Kitajsko, so ZDA izgubila že več kot 2,7 milijona delovnih mest. Kot posledico Prosto trgovinskega sporazuma s J. Korejo se je v ZDA izgubilo 70.000 delovnih mest. TPP bi zadeve le še poslabšal, zaradi zagotavljanja posebnih ugodnosti za podjetja, ki imajo offshore delovna mesta in z zmanjševanjem tveganj, povezanih z dejavnostjo v državah z nizkimi plačami.

2. Suverenost ZDA bo ogrožena saj daje korporacijam pravico do izpodbijanja naših zakonov

pred mednarodnimi sodišči.

- TPP ustvarja poseben postopek reševanja sporov, ki omogoča družbam, da izpodbijajo katere koli domače zakone, ki bi lahko škodljivo vplivali na njihove "pričakovane prihodnje dobičke."

- Ti izzivi bi se obravnavali pred sodišči OZN in Svetovne banke, kjer se lahko zahteva od davkoplačevalcev posameznih držav odškodnino za korporacije.

- Ta proces ogroža našo (ZDA) suverenost in spodkopava demokratično sprejete zakone, vključno s tistimi, ki se ukvarjajo z delom, zdravje in okoljem.

3. Plače, nadomestila in kolektivno pogajanje bo ogroženo.

- NAFTA, CAFTA, PNTR s Kitajsko, in drugi sporazumi o prosti trgovini, so pomagali pri znižanju plač in že doseženih ugodnosti ameriških delavcev in so se s tem zmanjšala kolektivne pravice pogodbe.

- TPP bo s to tekmo proti dnu razmere samo še slabšala, saj bo prisila ameriške delavce,da bodo tekmovali z obupanim delavcem v Vietnamu, kjer je minimalna plača le 56 centov na uro.

4. Naša sposobnost za zaščito okolja bo ogrožena.

- TPP bo omogočal korporacijam za izpodbijanje vsakega zakona, ki bi negativno vplival na njihove prihodnje dobičke. Nerešeni zahtevki v vrednosti več kot 14 milijard $ so bili že vloženi na podlagi podobnega načela v drugih trgovinskih sporazumih. Večina teh zahtevkov se ukvarja z izzivi na okoljske zakonodaje v številnih državah. TPP bo zadeve le še poslabšala, tako da korporacijam omogoča pravico, da toži katerokoli od držav, ki so vključene v TPP. Te tožbe bi se vodile na mednarodnih sodiščih in bi obšle domača sodišča.

5. Prehrambeni Standardi in varnost pridelave bodo ogroženi.

- TPP bo omogočil državam, kot so Vietnam in druge, da lažje izvažajo kontaminirane ribe in morske sadeže v ZDA. FDA je že preprečila stotine ton uvoza morskih sadežev iz držav TPP zaradi salmonele, e-coli, metil-živega srebra in ostankov zdravil. Toda FDA pregleduje le 1-2 odstotkov uvoza hrane in bodo preobremenjeni z veliko širitvijo tega uvoza, če bo seveda TPP dogovorjen in sprejet.

6. Nakup Amerika zakoni bi prišli do konca.

- ZDA ima več zakonov v uporabi, ki zahtevajo od zvezne vlade, da nakupuje blago in storitve, ki so narejeni v Ameriki ali večinoma narejene v tej državi. Pod TPP morajo tuje korporacije imeti enak dostop in možnost. da tekmujejo za državne pogodbe s 'domačimi' podjetji, ki omogočajo nakup izdelkov iz Amerike. Pod TPP, ZDA ne bodo mogle preprečiti niti družbam, ki imajo 'grozljive zapise' o človekovih pravicah, v sprejemanju državnih pogodb, ki jih davkoplačevalci plačajo.

7. Cena recepta zdravil se bo povečala, dostop do življenjsko pomembnih zdravil se bo zmanjšal, in dobiček farmacevtskih družb bo šel navzgor.

- Velika farmacevtska podjetja se trudijo, da se zagotovi to, da se s TPP razširja monopole, ki jih imajo z zdravili na recept. Da se jih razširja z njihovimi patenti (ki trenutno lahko trajajo 20 let ali več). To bi razširilo dobičke velikih farmacevtskih družb, saj bi se cene zdravil ohranjale umetno visoke, in pustile na milijone ljudi po vsem svetu, ki nimajo dostopa do življenjsko pomembnih zdravil, brez možnosti zdravljenja. Zdravniki brez meja so izjavili, da "je sporazum TPP na dobri poti, da postane najbolj škodljivih pakt za trgovinsko vlogo, saj blokira dostop do zdravil v državah v razvoju."

8. Wall Street bi imel koristi na račun vseh ostalih.

- Pod TPP, bi zastarala vloga držav pri "nadzoru kapitala", in ki so bile uspešno uporabljene za preprečevanje finančnih kriz. Ta nadzor se gibljejo od uvedbe davka na finančne špekulacije, da omejevanje obsežnih tokov špekulativnega kapitala, ki teče 'v in iz' držav, ki so odgovorne za azijske finančne krize leta 1990. Z drugimi besedami, bi TPP razširil pravice in moč istih Wall Street podjetij, ki so skoraj uničile svetovno gospodarstvo pred petimi leti, in bi ustvarili pogoje za večjo finančno nestabilnost v prihodnosti.

- Lani sem podprl zakon z senatorjem Harkinom ustvariti Wall Street špekulacije davek samo 0,03 odstotka na podlagi trgovanj izvedenih finančnih instrumentov, zamenjave neplačil, ter velike količine zalog. Če so bile sprejete TPP, lahko tak davek na finančne špekulacije biti v nasprotju s to trgovinskega sporazuma.

9. TPP bi nagradil avtoritarne režime, kot so Vietnam, ki sistematično kršijo človekove pravice.

- V State Department, US Department of Labor, Human Rights Watch in Amnesty International so dokumentirani primeri Vietnama glede razširjenih kršitev temeljnih mednarodnih standardov človekovih pravic. Vendar pa bi TPP nagradil Vietnama za slabo vedenje, ki ga ji daje brezcarinski dostop do trga v ZDA.

10. TPP nima rok trajanja, zaradi česar je praktično nemogoče, da se razveljavi.

- Kot je v TPP dogovorjeno, nima datuma poteka veljavnosti in bi se lahko spremenil le s soglasjem vseh držav, ki so se strinjale z njim. Drugim državam, kot so Kitajska, se lahko dovoli, da se pridružijo v prihodnosti. Na primer, Kanada in Mehika so se pridružila pogajanjem o TPP v letu 2012, na Japonskem pa so se pridružili šele lani.