Zato ne Levica

Volilni cirkus je mimo – volivci so svoje rekli, kaj rekli, predvsem pokazali in dokazali kako so 'pravi' sinovi naroda. Zadnjič sem objavil pismo aktivista Žige Pavšiča, nekdanjega člana koalicije Združene levice, danes želim objaviti še pismo Luke Vlaovića, ki ga je tudi zaskrbel odnos tednika Mladina do ZL-DSD in še posebej do skupne koalicije s Slogo. Ker je pismo dovolj jasno, ker ga Mladina ni hotela objaviti, ga ne komentiram posebej, le objavljam.

Tednik Mladina je v izdaji št. 19/2018, objavila naslovni članek »Zakaj pa ne Levica?«, v katerem se sprašuje, bolje rečeno – poziva volivce, zakaj ne bi dali svojih glasov stranki Levica; če je mogoče, celo v taki meri, da bi ta lahko po volitvah vplivala na vladno politiko. Tudi če damo na stran dobro znano naklonjenost uredništva Mladine do te stranke, ki jo, skupaj z njenim vodjo, že nekaj let povsem brez premisleka forsira, obstaja kopica dobrih razlogov, zakaj naj volivci odklonijo to dobrohotno priporočilo. Zelo na kratko so ti naslednji.

Temeljni argument, predstavljen v članku, gre nekako takole: Pred štirimi leti smo bili do vratu v neoliberalni orgiji, ki so si jo nad našo državo privoščili evro-birokrati in domača politika vseh usmeritev, nakar se je kot po čudežu pojavila nova, leva in čista stranka v obliki Združene levice, ki če socio-ekonomskih bakanalij že ni mogla sama ustaviti, jih je pa vsaj nekoliko ublažila, zato si zasluži še nadaljnjo podporo nas, levičarjev. Medtem ko se lahko s prvim delom izražene misli samo strinjam, je za vse, ki na slovensko politiko gledamo nekoliko realneje drugi del globoko problematičen.

Levica namreč ni, vsaj po vseh splošno sprejetih kriterijih, ublažila nobenega akutnega socialnega ali ekonomskega problema in še manj dokazala, da zna obstajati kot resna, zrela, demokratična stranka, ki bi upravičila zaupanje, ki smo ji ga pokazali pred štirimi leti.

Kar se tiče prvega, je navadna demagogija trditi, da je Levica v kakršnikoli, še tako neznatni meri, prispevala k zmanjšanju, omilitvi, kaj šele opustitvi katerega od predlaganih ali uvedenih škodljivih ukrepov trenutne vlade na družbenem ali gospodarskem področju. Če si najprej pogledamo glavno »trofejo« Levice, torej zvišanje zneska denarne socialne pomoči, se izkaže, da je ta prvič, še vedno sramotno daleč od kakršnegakoli prejemka, ki bi v tej državi omogočal dostojno življenje in pokriva kvečjemu mesečni strošek plenic za novorojenčka, drugič, da tudi sami predlagatelji niti niso skušali skriti dejstva, da je to nič več kot zgodnja volilna kampanja, in tretjič, da je nezanemarljivo, da se tudi to ne bi uresničilo, če ne bi premier odstopil in če se posledično v zadnjih dveh mesecih ne bi znašli v bizarnem položaju, ko skuša biti vlada kar sama svoja opozicija.

Res pa je, da prav ta predlog zakona od vseh, ki jih je v parlamentarno proceduro vložila Levica, najbolj odstopa. Zakaj? Seveda zato, ker je bil sprejet, s tem pa samo bolj osvetli (čeprav bi to v Mladininem članku zaman iskali) naravnost porazen izkupiček vseh ostalih pobud Levice na področju sociale in gospodarstva. Res je, da so pridno protestirali proti vsaki slabo domišljeni odprodaji državnega premoženja, od Mercatorja do Aerodroma Ljubljana, kaj dlje od tega pa mlečnozobi revolucionarji niso zmogli. Da ne omenjamo, da kaj več kot miganja s prstom od Levice nismo dočakali pri prodaji Telekoma, ki slednjič ni bil prodan zaradi sporov v sami vladi in nikakor ne zaradi kakega zunanjega pritiska, še najmanj od Levice, ki – kot avtor članka sam prizna – res deluje iz nekakšnega političnega geta (seveda pa ne pove, da se je v ta geto zaprla kar sama in da tam še celo uživa, kot bom pojasnil v nadaljevanju).

Kaj je Levica torej dejansko naredila za izboljšanje položaja navadnega državljana, ki ga bo popolna likvidacija slovenske gospodarske suverenosti na koncu najbolj udarila po žepu? Ali so skušali dvigniti zavest o problemu preko zborov volilcev, kot je to stalna praksa v anglosaških državah? Ali so se povezali s sindikati in organizirali širšo stavko, kot je to denimo praksa levičarskih strank v Franciji? Ali so vsaj poskusili z vsemi sredstvi parlamentarnega boja, kot je obstrukcija? Odgovor na vsako od teh vprašanj je seveda ne. Za Levico je bilo vedno dovolj le to, da so se oblekli v majice s podobo Che Guevare in za dnevnik povedali kako krepko čez vlado, nato pa so šli lepo domov.

Pri tem pa niso znali formulirati kakih svojih, niti najosnovnejših, predlogov, kako pa bi morala država pristopiti k vprašanju svoje lastnine in širše, svoje ekonomske suverenosti, ki so se ji vse vlade od leta 2012 že skoraj povsem odrekle. Tudi pri tistih predlogih zakonodaje, ki so jih podali sami, so se njihove realizacije lotili tako napol in tako amatersko, da bi bilo vsako drugo resno stranko hudo sram; pri tem govorim denimo o predlogu zakona o delavskem soupravljanju in o predlogu zakona o povračilu vojne škode, kjer so zavračali sleherno sodelovanje s katero od strank, katerih glasove bi predloga vsekakor potrebovala za sprejetje, s tem pa so zgolj pokazali, da Levice (bolje rečeno njenega vodstva) parlamentarni boj kot glavno sredstvo politike pravzaprav niti ne zanima: »Važno, da smo mi vložili ta in ta predlog, izpadli napredno, kaj se bo nato zgodilo, pa nas že ne zanima več.«

Samo tako je možno, da je Levica, čeprav domnevno glavna levičarska politična grupacija v državi, povsem izgubila pobudo pri res pomembnih vprašanjih, s katerimi bi se morala ukvarjati politična levica. Glede izterjave vojne škode od Nemčije je iniciativa v rokah ZL-DSD, glede vprašanja povrnitve nekdanjega družbenega premoženja pri nekdanjem esdejevcu Vebru, glede kriminalnega ozadja TEŠ 6 pa kar pri parlamentarni preiskovalni komisiji (kar redko vidimo) – to mimogrede vodi poslanec, ki je iz Levice protestno izstopil, vodstvo pa, ne brez razloga, označil za novodobne staliniste. Takozvana Levica ni bila v vseh štirih letih sposobna spisati niti ene same kazenske ovadbe zoper koga iz kroga odgovornih za vse glavne ekonomske polomije, od TEŠ 6 do žilnih opornic, kar bi od vsega naštetega gotovo zahtevalo najmanj truda in domišljije.

Če dobro pogledamo izkupiček štirih let Levice, vse kaže, da je prav njeno delo na socialnem in ekonomskem področju njena največja šibkost! In to še večja kot njena zunanja politika. Ne ta, da nima otipljivih rezultatov, ki je od obrobne opozicijske stranke realne ne moremo pričakovati, njen glavni greh je, da ni v celem mandatu položila niti temeljev za kako bodoče delo v vladi, ki ga nekoliko utopično pričakuje avtor članka. Stranka tako nima zaledja ne pri sindikatih ne pri stroki, s katero se niti potrudila ni povezati, čeprav imamo kvalitetno domače znanje s področja ekonomike, in še manj pri levem volilnem telesu, ki se še vedno obrača po vetru in ga Levica ni uspela prav nič razširiti izpred štirih let.

Sumim, da se tako avtor članka kot samo vodstvo Levice tega dobro zavedajo, zato prav ekonomski argument tako pogosto navajajo, očitno v upanju, da če ga sami prvi omenijo, ne bo nihče opazil, da govorijo dejstva prav v nasprotno smer.

Kakih svojih strateških, dolgoročnih rešitev niso ponudili, le stalno nergaštvo, v samozadovoljnem prepričanju, da levi volivci tako in tako nimajo kake druge stranke, h kateri bi pobegnili, vsaj odkar so socialdemokrati zavili tako ostro v desno. Glavni razlog, da v javnost obstaja neko megleno mnenje, ki ga je avtor članka tako lepo povzel, da pa Levica kljub pičlemu izkupičku zadnjega mandata vsaj »izgleda« najbolj levo, torej da pa bo nekoč, enkrat vendar nekaj naredila za nas, lahko označimo za slovenski ekvivalent stališča neodločenih volivcev v ZDA, da pač volijo tistega kandidata, s katerim bi šli najraje na pivo, ne glede na to, ali se z njim strinjajo ali ne. Tako pa lahko Levica funkcionira le zato, ker v javnosti nihče noče, ali ne more, oporekati »aksiomu«, da je Levica res to, za kar se oglašuje, torej prava levica. In to kljub temu, da vse govori nasprotno.

S tem pridemo do drugega pomisleka glede premise navedenega članka, torej ali si je Levica sploh zaslužila podporo razmišljujočega levega volivca na teh volitvah? Pri tem puščam vnemar posamezne točke političnega programa ali primerjavo z drugimi strankami (stranke, sploh pa leve, se pri nas kot znosne običajno nikoli ne pokažejo same po sebi, temveč le v primerjavi), osredotočimo se zgolj na vprašanje, ali je Levica v zadnjem mandatu delovala v skladu z načeli, ki si jih je sama zastavila pred zadnjimi volitvami leta 2014? Če štejemo, da je integriteta srž vsake družbene dejavnosti, politike pa prav posebej, lahko torej, ne glede na vsebino dela, že na podlagi tega merimo kredibilnost stranke kot resnega, stabilnega, zaupanja vrednega političnega faktorja. Vprašajmo se torej, kaj je pred zadnjimi volitvami stranka ponujala in kako je stranka takrat sploh izgledala v primerjavi z današnjim dnem.

Kaj je stranka obljubljala pred štirimi leti? Novo, pravo levico, ki so jo stare leve stranke izdale s korupcijo, nesposobnostjo in lenobo. Glede tega so imeli seveda prav, a kaj ko so si tako metode dela kot v veliki meri tudi vsebino svojih politik v zadnjih štirih letih skoraj povsem sposodili od teh starih, upehanih levih strank. Kaka pa je na koncu efektivna razlika med stališčem SD, ko vsaki škodljivi odprodaji ključne infrastrukture najprej odločno nasprotuje, nato pa zanjo glasuje; in stališčem Levice, ki ji ves čas nasprotuje, naredi pa nič, da bi jo ustavila? Zato ni čudno, da Levica stagnira, SD pa raste, saj se ljudje med dvema enako neučinkovitima opcijama vedno raje zatečejo k tisti, ki vsaj izgleda bolj kompetentna. Prav na preizkusu kompetentnosti, t.j. sposobnost držati se obljubljenega in napovedanega, je Levica najbolj klavrno pogrnila. Volilna baza levice se je tako, namesto da bi se povečala na celotno levo volilno telo, kot smo pred štirimi leti pričakovali, zopet skrčila na mlade, brezposelne in nostalgike po prejšnjem režimu.

Kaj je stranka sploh bila pred štirimi leti? Kot želi članek nekoliko skriti, pred štirimi leti sploh ni bilo stranke, temveč koalicija strank z imenom Združena levica. Ta je, podobno kot grška Siriza na začetku svojega obstoja, delovala kot skupni imenovalec več manjših levih strank, in sicer na podlagi koalicijske pogodbe z demokratičnim principom odločanja. A medtem ko se je Siriza povezala v enotno stranko, to Združeni levici v letih 2016-17 ni uspelo, to pa predvsem zato, ker je vodstvo Iniciative za demokratični socializem pod taktirko g. Mesca najprej zaobšlo svoj lastni statut, da je lahko vodja ohranil svoj položaj, kljub temu, da ga je disciplinska komisija iz stranke izključila (!) zaradi poneverbe, nato pa izigralo še koalicijsko pogodbo Združene levice, ko je iz odločanja povsem izrinilo DSD, TRS pa povsem izvotlilo in si tja na mesto predsednice nastavilo kandidatko, ki je podpirala njihove interese, go. Tomič, ki so jo zdaj nagradili s podpredsedniškim mestom. Da taka »Levica« ni več ne združena ne demokratična in tudi ne sprejemljiva za normalnega levega volilca, je do sedaj že povsem jasno.

Žal se izkaže se je, da je Levica povsem nesposobna soočiti se z bistvenimi problemi slovenske države, ki so od začetka finančne krize predvsem ekonomske narave in ki že resno načenjajo samo bistvo suverenosti države, in to celo še bolj kot etablirana levica, ki je vsaj sposobna dela v razmerah parlamentarnega boja, usklajevanj in pogajanj, ki jih Levica zavrača, kar je v vsaki demokratični državi smrtna obsodba za stranko ne le na vladi, temveč tudi v opoziciji. Poleg tega pa je v kratkem času postalo jasno tudi to, da je Levica povsem prosta vsake prave vsebine, saj je očitno zgolj podaljšek Iniciative za demokratični socializem in peščice njenega vodstva, ki stranko dojemajo kot svoj zasebni fevd, s katerim lahko počno, kar se jim zahoče, ne glede na pravni okvir stranke ali države, v kateri delujejo.

S tem pa se »Levica« že nevarno približa avtoritarni desnici, ki vidi najvišjo dobrino ne v boju, ki naj izbistri ideje v konkurenci, kot bi naj bilo v demokraciji, temveč v oblasti sami po sebi. Tako pa je Levica v štirih kratkih letih ne le izdala, temveč povsem spridila ideale, na katerih se je oblikovala leta 2014, in si s tem gotovo še manj zasluži nadaljnji obstoj kot pa vse stare, iztrošene ali pa nove, instant leve stranke, ki bi jih naj pred zadnjimi volitvami nadomestila.

Vsaka resna, premišljena razsodba dela Levice, kamor Mladininega članka žal ne moremo šteti, je lahko samo ta, da si nadaljnjega zaupanja volivcev ne zasluži in si ga ne bo, dokler vztraja pri nedemokratičnih, avtoritarnih metodah notranje organizacije in praznega, brezvsebinskega nastopanja navzven, katerega edini namen je utrjevanje javne podobe nekega nejasnega revolucionarstva in ne široka, k rešitvam usmerjena demokratična leva alternativa, ki ne bo zgolj oportuna zaveznica ordoliberalne sredine in zrcalna kopija avtoritarne desnice.

To ni levica, to je "Levica"!

Prebral sem pismo aktivista Žige Pavšiča, nekdanjega člana koalicije Združene levice, ki je znotraj nje deloval iz vrst TRS-a. Pismo si zasluži, da je objavljeno brez komentiranja, dodajanja ali odvzemanja. Mogoče pa bo komu le odstrlo kopreno ideološke zaslepljenosti. Navsezadnje tudi v luči članka v Sobotni prilogi dela, ki ga je napisal Slavoj Žižek, s pomenljivim naslovom "Levica" in levica.

Zadnje čase, sploh teh nekaj tednov pred volitvami, dobivam vse več vprašanj kako pravzaprav je z Levico, kdo oz. kaj so in zakaj sem izstopil, ter navsezadnje, ali jih nameravam voliti. Smatram, da imajo volivci pravico vedeti tudi tisto, česar jim soočenja ne pokažejo in se pred javnostjo praviloma skriva, potem pa naj sami odločijo kako in kaj.

Ne, ne bom volil Levice. Ni pomembno kateri stranki nameravam nameniti svoj glas, toda njim ga ne bom. Predobro jih poznam, poznam njihov mentalni in politični domet, vso prazno propagando za udarnimi slogani, in moj glas bi bil vržen stran, četudi se verjetno bodo prebili nazaj v parlament, kjer bodo statirali še naslednja štiri leta. To žal že dolgo ni več koalicija naprednih strank/partnerjev iz 2014, je samo še skupina, ki je v socializmu našla tržno nišo v slovenskem političnem prostoru, s katero se lahko preživlja. Biti morajo le dovolj revolucionarni, da so opazni, a ne preveč, da bi se komu zares zamerili.

V kolikor ste odločeni, da je Levica stranka, ki ji želite slediti in ji povsem zaupate, potem jih seveda volite. Spodnje besede, čeprav samo opis vrha ledene gore, namreč niso namenjene prepričevanju že prepričanih, so raje referenca tistim, ki niso seznanjeni z vsemi ozadji, pa bi bili radi.

Temeljni interni operativni postopek Levice je in bo ostal sistem nagrajevanja slepo lojalnih kadrov. Strokovnost se jim ne zdi toliko pomembna, šteje pa pozicija, ki jo posameznik ima v strankarskem kastnem sistemu, ki so ga pritihotapili iz IDS, ta pa je nadalje odvisna od nekritičnosti do odločitev vodstva. Nekoč v IDS, zdaj v Levici, je veljalo, da so odločitve vodstva nezmotljive in zveličavne, ne glede na realno stanje. Če se kasneje izkaže drugače, in žal vse prevečkrat se, kiksi čez noč postanejo tabu teme, ki se jih nikoli več ne odpira ali analizira, in ukvarjanje z njimi ravno tako vplivajo na interne kariere posameznikov. Rezultat tega sistema je, da je poslanska skupina, ki že sama ni ravno cvet politične sposobnosti, obdana z ustrežljivci brez kakršne koli dodane vrednosti. Pri projektih in javnih nastopih tako prihaja do anomalij, saj realno gledano ni nikogar, ki bi premogel dovolj kritične distance in poguma, da bi bil pripravljen služiti za varovalko pred napakami. Konstantna parola v stranki je, da je vsakršna notranja kritika neumestna in prepovedana, zato si redko kdaj kdo upa na kaj opozoriti, pa še to le iz nižjih nivojev stranke, kamor so odrinjeni člani in članice z nekaj več smisla za lastno mnenje od ostalih.

V takšni atmosferi, kjer od stranke dvigajo roke vsi razen tistih, ki upajo le na kariero brez dela, bogato raste mentaliteta, ki se razen po ideoloških parolah v ničemer ne razlikuje od tiste v SDS. Ljudi se počasi deli samo še na to ali so absolutno z njimi ali proti njim.

Končni rezultat, čeprav nisem povsem prepričan ali je temu namen ali ne, bo postavitev nekakšnega antipoda SDS na levi strani. Principi delovanja obeh strank bodo vsaj zelo podobni, če že ne identični, pod površino in stran od javnosti so že zdaj. Žal bo to s seboj prineslo tudi isto rakavo obolenje, s katerim se mora politična desnica ukvarjati že vsaj kakšno desetletje, če ne več, namreč ena stranka bo dušila razvoj ostalih gibanj na svojem polu, čeprav sama nikoli ne bo premogla resnega potenciala za prevzem večine v DZ. Bomo pa morda tudi na levi dobili cca 10% fanatičnih privržencev in nekaj deset odstotkov tistih, ki bi obupano volili kogar koli, le Levice ne.

Vsako leto bolj me zrevoltira nastop teh ljudi na Dražgošah in drugih partizanskih dogodkih, kjer pred javnostjo na vsa usta hvalijo oborožen odpor slovenskega ljudstva proti okupatorju, potem pa preostale dni v letu na elitističnih okroglih mizah razpredajo o neuporabnosti kakršnega koli oboroženega odpora, saj da bi pomrlo preveč ljudi, o nesmotrnosti vojske, saj da preveč stane in o nesmiselnosti discipline, saj da ne vodi nikamor. Bolje, pravijo v Levici, je v primeru agresije počakati na pomoč mednarodne skupnosti kot pa se zanašati na lastne oborožene sile. In da je ironija popolna, taisti ljudje potem v isti sapi opozarjajo na slabo stanje Palestincev, Kurdov in Kataloncev, na debate o obrambi, kolikor jih sploh imajo, pa vabijo izključno filozofe in sociologe, ki uniforme od blizu niti videli niso. Dobro, se zavzemajo za absolutni pacifizem, prav, ampak naj se potem držijo svojih načel vedno in povsod, ne pa da od proslave do proslave in publike do publike nihajo med puško in oljčno vejico. Deluje namreč diletantsko in poceni, in slovenski partizani bi bili prvi, ki bi jih nagonili z odra.

Ste pogledali njihov program, ki se nanaša na obrambo? Sploh ga ni. Govori o nekem miroljubnem sobivanju med narodi, kar je sicer lep, pravljični uvod v program za mednarodne odnose, ni pa absolutne nobene ideje, znanja ali želje kako urediti obrambo na republiški ravni v primeru, da se vse države tega sveta pač ne bodo strinjale z visokoletečimi željami Levice. Program stranke je njen obraz, operativni načrt, če želite. Če vas volilni program Levice prepriča v celoti, potem ste nedvomno mnogo bolj optimistični od mene.

Kot vodja trsovih aktivistov sem strašno nerad v projekte z organizacijami izven ZL vključeval poslansko skupino, saj so bili do ostalih praviloma arogantni in neiskreni, kar je redno metalo slabo luč tudi na TRS. Ravno odnos do slabotnejših organizacij je namreč zanimiv pokazatelj političnega karakterja. Kakršno koli resno sodelovanje z drugimi na terenu nam je bilo, recimo temu trdo odsvetovano, saj so bili preveč pohlepni, da bi delili eno samo politično točko še s kom, pa četudi bi to pripomoglo k uspehu.

Se spomnite tistega propadlega referenduma o pravicah istospolnih, leta 2015? Iz dobljene zmage jim je bilo treba povsem po nepotrebnem ustvariti čisti poraz, čeprav smo jih z vseh strani opozarjali, naj se ne spuščajo v drago in nepotrebno kampanjo v katero so bili izzvani. Za brezveznih 5 minut pred kamero so se spustili na isti komunikacijski nivo kot tisti desničarski dušebrižniki in uspeli dejansko proti sebi zmobilizirati potrebnih 20% volivcev. Skratka, takratna predhodnica Levice je namesto bojkota neustavnega referenduma, že tako šibko kampanjo izkoristila za samopromocijo in na hrbtih istospolnih premagala samo sebe.  

Še ena zadeva, ki so jo poleg razne ideološke navlake v Levico privlekli idsovci, so poleg prej omenjenega kastnega sistema tudi zametki neke vrste interne aristokracije. Tisti, ki so še v tej stranki oz. so v njej bili, dobro vedo o čem govorim. Vstop na položaje v najvišjih odločevalskih krogih stranke je vnaprej rezerviran za točno določen krog ljudi, ki premorejo primeren pedigre iz časov IDS, so pred tem po možnosti še skupaj drgnili klopi po FDV ali nekdanji Delavsko-punkerski univerzi oz. so zraven po partnerskih povezavah. Nekaj malega jih je vsaj v tej začetni fazi tudi iz vodstvu lojalnih kadrov nekdanjega TRSa, vendar predvidevam, da se bo slednje skozi naslednje volilne faze v stranki počasi izrinjalo stran od centrov strankarske moči, politično bodo morda preživeli le najbolj brezkompromisni. Če malenkost parafriziram, v Levici lahko na blaginjo računa le peščica, ne vsi.

Levica se ponaša z ženskam naklonjeno politiko, vendar gre v resnici samo za bolj ali manj prepakirano spolno diskriminacijo, tokrat v prid ženskam. Pa še ta oblika feminizma, če je v tem primeru sploh primerno uporabiti ta izraz, ki se jo gredo v Levici, je bolj provizorična, saj so do sedaj razen govorjenja le kopirali vzorce korporativnega feminizma iz ZDA. Največja škoda se s takšnim ravnanjem povzroča ravno boju za enakost spolov. Tega so namreč sposobni voditi ljudje, ki dajejo prednost strokovnosti in vključevanju na vseh nivojih, ne glede na spol, ne pa zagrenjeno članstvo.

Marsikaj bi se dalo še nekako prenesti, če ne bi šlo pri njih za neko resno politično aktivnost samo pred volitvami. Vse ostalo, če ste opazili, je bilo samo govorjenje. V štirih letih v DZ, poslanska skupina sedanje Levice ni bila zmožna (ali pa ni hotela) spraviti skupaj niti peščice resnih projektov, tistega nekaj malega kar so, so jim pa ali pomagale druge PS ali pa so jih prehitevale. Zdaj, dva tedna pred volitvami so nenadoma spet odločeni, da bodo nasprotovali članstvu RS v NATO. Kje so bili pa prej? Štiri leta so o tej temi skoraj molčali, ko smo želeli v TRS zaradi NATA večkrat na cesto, so nas pa v taisti poslanski skupini ovirali na vse načine, češ da nasprotovanje NATU pač ni prava tema, pa ni pravi čas, pa nima smisla, pa… Socialni programi? Ja, ogromno, ampak res ogromno govorjenja o tem, toda vprašajte se, kdaj ste nazadnje videli Levico na terenu s kakšno oprejemljivo akcijo, ki bi zajemala vso državo in aktivirala državljane in državljanke?

Dokler bo tako, in žal ne vidim nobenega razloga, da bodo kaj spremenili, bo vse ostalo le pri udarnih besedah, dokler jim te lahko garantirajo pot čez parlamentarni prag. Kakšna je potem korist od njih? Koalicija ZL nad katero se zdaj tako zmrdujejo, je vsaj pripravljala proteste, v Levici so protesti praktično prepovedani, saj da so neučinkoviti. Kakšna je navsezadnje razlika med Levico in SD, če so se pripravljeni resno angažirati samo mesec pred volitvami, potem pa naslednja štiri leta spet samo teoretizirati o družbenih problemih? Kdaj je bila Levica resno nevarna kapitalu o katerem toliko govorijo? Ne mislim samo govorjenja in mlačnih kampanij za povišanje minimalne plače, mislim resno nevarna.

Ima morda še kdo občutek, da gre v Levici bolj za zajemanje aktivistično naravnane levičarske populacije, ki se jo potem varno drži pod streho in stran od ulic, kjer bi bili morda neprijetni določenim elementom v politiki, zraven pa od države preko peščice varnih služb v DZ pobrati še nekaj denarja? Dobro premislite in se resno vprašajte, izhaja njihova razpoznavnost iz njihovih besed ali iz njihovih dejanj?

Je vse slabo? Ne, povsem ne. Zaradi izostanka neke resne politične konkurence v medijskem prostoru, ko gre za področje sociale, Levičarji v slednji relativno briljirajo, na kar zdaj tudi redno opozarjajo vsakega, ki ima vsaj dve minuti časa. Toda, če pogledamo pobliže, hitro opazimo, da kaj dosti drugega v resnici ne ponudijo. Z vsem svojim kolektivnim znanjem pokrivajo en sam resor v državi, v ostale pa se jim niti ne ljubi resno poglobiti, saj njihova ciljna publika ne zajema vsega spektra naše družbe. Nobena stranka ni popolna in nihče ne ve vsega, toda lenoba in izključevanje kadrov, ki zaradi svoje, običajno naravoslovne izobrazbe v očeh Levice ne sodijo med ortodoksno levo sprejemljive –izme, je kiks, ki si ga nobena resna politična organizacija ne bi smela privoščiti, za vodenje države pa je kaj takega tudi nevarno. Enostavno niso v stanju razumeti, da pluralnost mnenj ni nevarnost, temveč prednost, če se jo goji v okolju tovarištva, raje kot v okolju strahu in tekmovalnosti.

Velikokrat v svoji kritiki trčim ob odgovor, češ, saj v drugih strankah ni nič drugače, zakaj pa njih ne kritiziram. Že, ampak TRS, Koalicija Združena Levica, morda nekdaj celo IDS, so bili postavljeni na povsem novih ideoloških temeljih, in pravi demokratični ekosocialisti se morajo pač sprijazniti s precej višjimi etičnimi standardi. Če drugega ne, bi se morali držati vsaj istih načel, ki jih sami zahtevajo od drugih in po enakih vatlih soditi tudi sebe in svoje delo. Tako pa v Sloveniji dobivamo še eno stranko SD, čeprav je že prva mnogo, mnogo preveč. Zato tudi ta trapasti spopad z nekdanjimi partnerji, komu pripada katero ime. Če ne bi bili pohlepni in razdruževalni, bi danes obstajala ena sama, močna Združena Levica.

Morda ste opazili, da se izogibam navajanju konkretnih imen. To počnem, ker po do sedaj videnem verjamem, da so neumnosti in svinjarije, ki se jih gredo nekateri člani in članice v Levici, simptom notranjega etičnega razkrajanja, ki ga dopušča sistem, kakršnega so si v stranki ustvarili, ne pa znak neke splošne pokvarjenosti med članstvom. Pravzaprav si upam trditi, da je večina posameznih članov in članic vsak zase napredno mislečih državljanov, ampak nekaj v tej stranki, morda atmosfera samocenzure in ideološke uravnilovke, morda (pre)močna želja po izboljšanju lastnih eksistencialnih pogojev, ki jih nudi služba v okviru DZ ali stranke, morda mentaliteta, kdo ve, sili te posameznike/ce, da prej ali slej nekako mutirajo v praznoglave partijske aparatčike, ki samo še nekritično sledijo vodstvu.

Nekoč so bili avantgarda delavskega boja proletarci, kmetje, pesniki in rudarji, zdaj pa se želijo v njihove čevlje postavljati buržujski privilegiranci in privilegiranke z dokaj vprašljivo izobrazbo. Ves čas govorijo, kako da bodo začeli revolucijo, pa jih večina še kosilnice ne zna vžgati.

O političnih ministrskih instinktih – dve leti kasneje!

Točno dve leti sta minili, kar se je pod vodstvom SMC pričelo divje iskanje ministrskih kandidatov za hearinge. Danes, dve leti kasneje se ta zgodba ponavlja, tokrat z iskanjem finančne ministrice. Interpelacije pa so doživeli že vsi tisti ministri, ki smo jih pred dvema letoma označili kot neprimerne.

Spomnimo se samo, kako nas je razburil v javnosti primer, namreč to, kar se je zgodilo, da je “infrastrukturcu” na hearingu hudo zdrsnilo na političnem parketu. Mislim na tisto njegovo izjavo o Gruškovju, Nemcih in dopustu. Nekdo bi mu le moral povedati: »Gospod minister – avtoceste so ali žilni sistem gospodarstva ali sistem živčevja. Nam je popolnoma vseeno kaj od tega izberete za vaš primer, le tega ne, da imamo avtoceste zaradi nemških dopustnikov.«

Studio ob 17. je bil posvečen tej temi in zapisal sem najbolj označujoča stališča nekaterih predstavnikov strank, ki so sodelovali v tej studijski razpravi:

Bratušek: SMC ima boljše kandidate, ki bi imeli politično moč (instinkt), recimo Kešeljević je en tak. Vendar on raje ribari v ozadju, iz kalnega! – popolnoma upravičen zadržek.

Jurša: To, da je kandidatka Vraničarjeva strokovna verjetno nihče ne zanika! – Tipično sprenevedanje poslanca DeSUS, kdo pa je kdajkoli zanikal njeno strokovnost?

Horvat iz NSi: Mi smo zelo podpirali nekatere ukrepe vlade, naj samo navedem zakon o fiskalnem pravilu! In prišel bo čas, ko bodo za to in podobne norosti plačali svojo ceno.

In še prispevek v imenu SDS, Gorenak: lani smo opozarjali na sto tisoče beguncev, včeraj je CNN poročal, da so šli preko Slovenije tudi teroristi! Beseda teče o kandidaturi za ministrico, kam pa odnese razprava Gorenaka? V njihovo obsedenost s tujim in domačim terorizmom!

Ali je pred dvajsetimi leti naša emocionalna odločitev o osamosvojitvi res bila “pirova” zmaga nacionalnih hotenj ali pa popolna odsotnost politične zrelosti in pragmatičnosti.

Asimetrična konfederacija bi republike bivše Jugoslavije prej odpeljala v EU in še s kritično maso varnosti! In da ne dodam še, da ne rečem zagotovo, da bi se le z malo modrosti izognili vojni. Samo to ni ustrezalo Miloševiču, Tuđmanu in slovenskim apologetom RKC! Kaj pa imamo od tega, le to da so se posamezne republike zlomile kot razvezane veje iz butare, nekoč znane iz skupne države.

Po drugi strani pa smo se še preveč pragmatično odločili za vstop v EU in še bolj pragmatično za NATO. Ampak pravi čas za resno analizo teh dogajanj bo mogoč šele čez kakšnih 100 let. Šele takrat se bo tudi videlo, da smo v letih okrog 90-tih imeli v bistvu v Sloveniji in v Jugoslaviji, malo pravih državnikov. Vsekakor je to bil takrat Kučan. To tudi dobro vedo apologeti desnice, zato pa ga bodo še naprej napadali, do svojega ali njegovega konca. Nisem si mislil, da bom moral napisati celo to dejstvo o Kučanu!

Se spomnite še dejanja prisege novih ministrov. Prisega, ki so jo izrekli, ima tri osnovne elemente: spoštovanje ustavnega reda, delovanje po svoji vesti in skrb za blaginjo Slovenije!

Po dvajsetih letih delovanja prav vseh vlad brez izjeme, lahko napišem, glede na dosežene rezultate, so vsi hudo kršili prisego!

Recimo že zaradi nespoštovanja ustavnega reda, pomislite samo, koliko sporov je nastalo, sistemskih in individualnih v naši državi. Glede delovanja (ravnanja) po svoji vesti - kolikim lobijem so stopili na prste? Glede skrbi za blaginjo Slovenije pa le dve ugotovitvi. Državo imamo zaradi njenih državljanov, torej bi nam morala biti prva skrb blaginja ljudi. Glede na dejstvo, da srednji razred vse bolj izgineva in število ljudi, ki do pod pragom revščine pa progresivno narašča, pričenjam dvomiti, ali Sloveniji takšna blaginja sploh kaj koristi? Zato se tudi resno vprašam, v čem je sploh smisel takšnih – skorajda krivih priseg?

Toda vse to je nepomembno, kot je recimo nepomembna izjava nekega bivšega ministra za delo in nekdanjega rektorja univerze, ko je dejal, da mora biti na vrhu vsakega resorja najbolj strokovna oseba, ki odlično obvlada področje v smislu strokovnosti. Torej, rektor, častivreden mož, povrhu še član SAZU, pa 'butne' nekaj povsem mimo.

Če so na vrhu ministrstev predvsem »najbolj strokovni« ljudje, potem smo jim dali v roke oblast in možnost igračkanja z njihovimi najbolj neverjetnimi idejami. Se pravi, da je to katastrofa. Sicer pa imamo v praksi lep takšen primer. Ministrica za delo je skoraj 10 let že tam. Ima neverjeten strokovni »pedigre«, kakšni pa so njeni rezultati? Toda poslanec Han jo na vse kriplje brani in bi za ceno njene obrambe bil pripravljen potunkati ves narod!

Dajmo raje razmisliti o ideji, da naj ima minister predvsem izjemen politični instinkt, sposobnost izbire strokovnih kadrov, njihovega usmerjanja in ugotavljanja razlike med doseženim in želenim, utemeljiti na drug način. Ko so pred več desetletji zgradili obvoznico okrog Ljubljane, nas je čisto malo postavilo vprašanje, ki se nam je zdelo še kako utemeljeno. Zakaj za božjo voljo je samo dvopasovnica? Pa vsak pameten, brez silnih strokovnih diplom, je vedel, kako bo s prometom bolj ko bomo bliže letnici 2020.

Sedaj se še vedno bije popolnoma enaka diskusija na temo drugega tira do Kopra. In poslušamo še vedno »silne« strokovnjake, kakšna je 'prava' cena. Ali 700 mio €, 900 mio € ali celo 1,4 mrd €. Zopet moram reči, ta razprava se mi zdi popolnoma irrelevantna. Zame je smiselna razprava, kot politična vizija, glede na trende rasti pretovora v Luki Koper, zakaj za božjo voljo ne razmišljamo o gradnji drugega in tretjega tira. Odgovor je kot na dlani, gradbena operativa, bi zaslužila najmanj eno tretjino manj. Res je, da bi imeli logistični problem v državi rešen vsaj za naslednjih 50-75 let. Ampak lobije to ne briga.

Torej, ne nam razlagati kako strokovne ministre naj imamo ali jih imamo, raje nam pokažite kako izvrstne politike, vizionarje imamo med ministri. Recimo tudi takšne, da bodo končno razumeli, da je problem brezposelnosti na Koroškem bolj povezan s tretjo osjo, kot si marsikdo misli. Da ne govorim in ponavljam teme o kateri sem že pisal pred leti. Tunel pod Mrzlico in povezava na Savinsko regijo bi Trbovljam zbistrila marsikateri pogled na zaposlitvene možnosti. Ampak, saj vem, da tega nismo zmožni spregledati in zato, namesto da bi poiskali ljudi s sposobnostjo političnega vizionarstva, se sedaj v enem zadnjih naših poskusov reševanja kriznega stanja, raje zatekamo v paradigmo 'strokovnosti'!

Ugly Time!

Poslušam razlago prioritet Cerarja na programski konferenci SMC. Človek izreče besede, kot so recimo«: »Sedaj so na vrsti ukrepi za povečanje konkurenčnosti gospodarstva«!

Oprostite, kar srh me spreleti, ko mi nekdo, ki ni delal v gospodarstvu niti enega samega dneva prodaja pravljice. Kaj on sploh razume, da sintagma 'povečanje konkurenčnosti' v bistvu pomeni lov za le še večjim profitom. Kaj ta človek razume, da torej lov za večjim profitom pomeni zgolj udejanjanje suženjstva po 'principu hrčkovega kolesa' – bolj ko ga poganjaš, le bolj se vrti – koristi pa nobene?

Saj nisem edini, ki opozarja na te stvari! Vedno več ljudem se odpirajo oči, toda kaj ko pa je naša politična moč tako neverjetno nizka. Ne da smo obsojeni na politično povprečnost – še huje je – obsojeni smo na politično podpovprečnost in popolno odsotnost odgovorov na doktrinarna vprašanja nadaljnje usode Slovenskega naroda. Zakaj? Zato, ker si ta vprašanja postavljajo ljudje,ki se jim za Slovenski narod žvižga – svoje lastne partikularne interese pa skrivajo za občanskimi 'interesi'!

Nikoli ne pozabite teh besed saj kažejo pravi obraz neke osebe, ki jo je prineslo na površje političnega dogajanja v tej državi,  naša lastna nerazsodnost. Ker to ni edini primer! Zato, vedno ko vas obide trenutek slabosti in bi vas zopet prijelo, da bi mu poklonili svoje zaupanje, si le obudite spomine, kaj vse je razlagal ta mesec!

Vendar to ni tisto bistveno. Bistveno se skriva v rožljanju z orožjem, ki ga zganja NATO. Kot da ameriškim politikom – jastrebom med njimi, ni dovolj zaostreno stanje v lastni državi. Sedaj dobesedno morajo ta 'požar nerazsodnosti' prenesti še v Evropo.

Prihajajo resnično grdi časi. Ko je v začetku 90-ti Francis Fukuyama pisal o 'Spopadu civilizacij', so ga vsi brali in razumeli, kot da piše predvsem o ekonomskem spopadu narodov. Pa verjetno ni imel tega v mislih ali pa se je motil. Prihaja do trka »ekonomskih ideologij«!

Ameriški priročniki tajnih služb so že dolgo izvajali v svojem podtalnem delovanju te 'trke in spopade', le da so uporabljali prikrito terminologijo. Nikoli niso pisali o ubojih, umorih ali likvidaciji nasprotnikov. Še celo o eliminaciji niso pisali. So pa uporabljali izraz »nevtralizacija«. Pa so tako 'uspešno' nevtralizirani marsikatere osebe v Latinski ameriki, vse od Allendeja naprej, pa sedaj v arabsko afriškem svetu od Sadama Husseina, poskusa na Anvara el Sadata, Moamerja Gadafija…. Niso pozabili tudi na 'odpadle zaveznike', kot je bil recimo Osama bin Laden in še mnogi drugi 'zavezniki'.

Nekdo nas peha v »3. svetovno vojno«, ki bo daleč stran od elementov 1. ali 2. svetovne vojne. V bistvu bo pomenila masovno 'nevtralizacijo' nasprotnikov in največje žrtve bodo v civilnem prebivalstvu.

Kam je šla naša socialna naravnanost?

Le z dobrim strokovnim poznavanjem nekega področja se lahko podajajo smiselni in utemeljeni predlogi. Čeprav moram dodati, kar se z mnogimi strinjam, da so nujne spremembe, ki so še kako potrebne na mnogih primerih na področju socialnega varstva! Da bi še bolje spoznal kompleksnost, predvsem problematike socialnega področja sem tudi že skoraj 10 let član nekaj svetov CSD. Ne bom se sam ocenjeval, toda po besedah drugih se mi večinoma priznava,da se izjemno trudim za najboljše rešitve, pač v skladu z zakonodajo in splošnimi možnostmi. Vendar ni to bistvo mojega današnjega razmišljanja!

Bistvo je povezano z včerajšnjim dogodkom pri frizerju. Ko sem tako čakal, sem nehote poslušal mladeniča, tam nekje med 30-35 leti, ki je ves razkurjen razlagal, kako ga je ujezila njegova lastna mati! Dejal je približno takole:

»Me kliče mati po GSM in reče, naj se oglasim pri njej, češ da bi me nekaj vprašala oz. prosila. Pa sem ji odvrnil, da nimam časa, ker grem k frizerju. Vendar je še kar silila vame in sem dejal, dobro oglasim se, da vidim kaj hoče?

Ko sem prišel, mi je dejala, kako se je oglasil pri njiju (verjetno njegovi materi in očetu) bližnji sosed in prosil za pomoč, češ da mu bo banka prodala hišo na dražbi. In zamislite, mati mi je predlagala, da naj jaz kupim hišo! Pa kaj si ona misli, da sem jaz investicijska banka in da rešujem rit nekemu neznancu.«

Potem je še podrobno opisoval prepir z materjo in svoje prostaštvo. Kaj me je zbodlo, predvsem to, da je iz matere še vedno vrela socialna usmerjenost, preprosto hotela je pomagati drugemu sočloveku. In je prav, da je v njej še vedno takšna njena naravnanost. Kje pa piše, da bi moral gospodič dokončno kupiti tisto hišo. Lahko bi jo kupil le za vrednost dolga in omogočil človeku, ki je padel v kremplje finančnih pijavk, da odkupi na obroke hišo nazaj in to z neko pošteno obrestno mero, da bi tudi sam imel korist. Skratka, svoji materi je povedal kaj ji gre, tako odločno, da je celo priznal, da se je mati na koncu zjokala.

Tukaj bi lahko končal, pa mi vrag ni dal miru! Danes sem šel na najbližjo banko in si ogledal, kako je s krediti, depoziti in sploh s tem sranjem, ki se sedaj tako lepo imenuje 'finančni instrumenti'! Ne boste verjeti, kaj sem ugotovil. Zamudne obresti so danes 8,05% (nedovoljene) 7,95% (dovoljene). Obresti na vpogledne vloge so 0,01%, na depozite do 12 mesecev so 0,20%, nad 12 mesecev pa 0,40%.

Ne mislim nadaljevati in banki celo delati reklamo za to perverznost, ki je nastala v zgolj zadnjih 25 letih. Le na eno stvar bi rad ponovno spomnil! Nekoč so banke prostovoljno hranile naš denar, sedaj smo mi v položaju, da ga obvezno hranijo in smo dobesedno ujetniki sistema. Včasih je bila razlika med depoziti in krediti okrog 2,00% kot poplačilo bankam za njihovo delo. Sedaj je razlika, ne 2%, temveč petdesetkratnik! Mogoče sem jaz že počasi nor, toda nikoli ne bom tako nor, da ne bi opazil, kako se je nek tip, ki je potem, ko je končal pri frizerju, usedel v BMW zadnje serije, in se odpeljal verjetno zopet k materi. Kajti iz njegove razlage se je dalo dobro razumeti, da še ni opravil z njo!

Nič ne pomaga – tudi bojkot so nam »zminirali«!

Priznam! Sam sem se iz povsem racionalnih razlogov opredelil za BOJKOT referenduma. Toda, glede na intenzivnost kampanije ter bebave argumente podpornikov PROTI, sem prišel do zaključka – k vragu pamet in racionalnost. Bo treba iti na referendum in to golazen spraviti k pameti le z jasnim glasom ZA!

Preden pa to utemeljim, moram reči, da v vseh teh letih nisem nikogar blokiral ali odstranil kot prijatelja. Odkar pa sem sprejel to, da aktivno delujem v IO DSD (od junija tega leta) pa sem jih moral najmanj pet oddaljiti od mojih pisanj. V glavnem iz desničarskih logov in zato, ker od njihovih komentarjev ni bilo nobene koristi. Še huje, le tratili so moj čas!. Toda ob tej referendumski temi se mi je prvi zgodilo, da pričenjam odstranjevati tiste, ki se štejejo »za deklarirane levičarje«. Referendumsko opredeljevanje jih je namreč razkrilo v njihovem globoko desničarskem bistvu. Tukaj pa nastopi spoznanje,da je dialog s takšnimi prikritimi (podzavestnimi) levičarji še bolj nevaren in rušilen, kot pa z izkazanimi desničarji.

Torej, vse včerajšnje popoldne sem namenil analizi dosedanjih referendumov, vplivom volitev na razmerje politične moči in prognozo, kako se bo zadeva končala v nedeljo. Preučil sem vseh 15 dosedanjih referendumov, ne glede na to, da so bili različnega tipa. Ugotavljal sem tudi splošni vpliv levega in desnega polja, ter razmerje v Sloveniji med ruralno in urbano sredino. Z drugimi detalji, metodologijo in izračuna vas ne mislim obremenjevati. Niti z vsemi zaključki, le najpomembnejše stvari pa le moram navesti!

Če se še spomnite sem še 10.decembra napisal: »Zadeve preprosto ne morem komentirati, ker bi s tem legaliziral vse laži in manipulacije zagovornikov "proti"! Dobesedno pa se mi smilijo vsi, ki so "sprejeli" to igro 'kvazidemokracije'! Zato sem tem bolj prepričan, da je edini pravi odgovor, kaj storiti na referendumski dan - njegov BOJKOT!«

To je bil povsem logičen zaključek, toda kaj ko pa je nasprotna stran uporabila toliko emocionalnosti, manipulacij in potvarjanja dejstev in če se še upošteva dejstvo, da ljudje 80% odločitev sprejemajo na emocionalni in ne racionalni osnovi, sem ves zgrožen ugotovil, da se bo stvar slabo končala!

Najprej nekaj izhodišč. V svetu je razmerje med ruralnim in urbanim svetom 48,7 : 51,3, v Sloveniji pa poprečno pol-pol! Naslednje, vse dosedanje referendumske udeležbe so bile v razponu med 20,7% in 60,4%. Mediana vseh referendumov pa daje rezultat 32,25%. Limit, da zakon o ZZZDR pade, je glasovanje 343.000 udeležencev referenduma PROTI.

Upoštevaje vsa ta navedena izhodišča se povsem jasno oblikuje ocena, da zakon pade že ob najmanj 36,2% deležu udeležbe vseh z glasovalno pravico na referendumu z glasom PROTI. Ker tudi druge agencije za merjenje javnega mnenja ugotavljajo,da bo udeležba vseh nad 40% in ker nihče ne dvomi, da ne bi bila relativna »zmagovalna odločitev« glas 'PROTI' – NAM NE PRESTANE NIČ DRUGEGA, KOT DA SE S STISNJENIMI ZOBMI V NEDELJO ODPRAVIMO NA VOLIŠČA IN GLASUJEMO 'ZA'!

Zgodovina nekaterih ograd na evropskih tleh

Da ne okolišimo preveč! Zgodovina ograd na slovenskih tleh se ne pričenja s Cerarjevo epoho vladanja. Mi imamo bogato zgodovino, kar je vse tudi potencial za razvoj turizma. Na smiseln način moramo sedaj v vse to vključiti še Cerarjev projekt in ga pričeti tržiti! Sedaj pa le poglejmo nekaj najbolj znanih primerov teh fortifikacij.

1. Claustra Alpium Iuliarum (slovensko Rimski limes) je bil sistem utrdb, zgrajen v času Rimskega imperija na ozemlju današnje Slovenije in Hrvaške.

Za časa cesarja Dioklecijana je bil po letu 284 zgrajen limes ob mejah provinc Italije in Panonije. Limes je potekal od Trsata (Tharsaticum) na Hrvaškem pa preko Notranjske med Logatcem in Vrhniko in ob poti, ki je vodila iz Gorenjske v dolino Bače (pri Koritnici). Naprej proti severu je Rimljanom služila naravna zapora Julijskih Alp (Alpes Iuliae) vse do obrambnih naprav v Ziljski dolini pri Meglarjah (Meclaria) in ob zgornji Dravi (Duel pri Paternionu). Limes je bil verjetno zgrajen kot posledica barbarskih vpadov, potem ko se je Rimsko cesarstvo med leti 267 in 275 odreklo provinciDakiji (današnja Romunija). Limes je verjetno propadel, ko so se vzhodni Goti na čelu s kraljem Teodorikom odzvali pozivu vzhodnorimskega cesarja Zenona in leta 490 v bitki ob Soči premagali vojsko kralja Odoakra. Odoaker, poveljnik enega od germanskih plemen, je pred tem leta 476 strmoglavil zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Avgusta.

Do danes so se ohranili materialni zgodovinski viri na Hrušici, pri Vrhniki pa so restavrirali obod obrambnega stolpa, ki leži v bližini današnjega Štampetovega mosta, in stolp Turnovše.

2. Langobardski limes je bil limes (fortifikacijski sistem), ki je bil zgrajen v času zatona Rimskega imperija na ozemlju današnje Slovenije in Italije.

Nastanek tega limesa ni natančno znan, vsaj del pa naj bi nastal po končanih bizantinsko-gotskih vojnah, ko je Bizanc na čelu s cesarjem Justinijanom po letu 555 ponovno zavladal severovzhodni Italiji, med drugim tudi Benečiji in Istri. Meja naj bi takrat potekala od Snežnika do Nanosa, preko tržaškega Krasa, Solkana (Castrum Siliganum) mimo Čedada  (Forum Juli) in naprej proti severu do prehodov prek Julijskih in Karnijskih Alp.

Po veliki selitvi Langobardov na čelu s kraljem Alboinom 1. aprila 568 iz Panonije v Italijo so prazno območje med Panonijo in mejo Italije pričeli poseljevati Slovani in Obri. Langobardi so obrambne naprave prevzeli od Bizantincev in jih kot drugod ob mejah svoje države izgradili proti Slovanom in Obrom.

Meja, urejena na vojaški način, je obstajala iz sistema utrjenih gradov, gradišč in sotesk. Po velikem navalu Slovaov in Obrov 611 se je južna meja premaknila do skrajnih mej Alp in  Krasa s Furlansko ravnino. Zapori lahko danes sledimo od sotesk pri Pušji vasi (Venzone) in Huminu (Gemona) na severu, preko Rtina (Artegna) in Nem (Nimis) do Čedada. V južnem delu so utrjeni kraji Ipplis, Krmin (Cormons), verjetno Solkan (Castrum Siliganum), Farra pri Gradiški in tik ob tržaškem zalivu grad Potium ali Pucinum (pi Devinu).

V 7. in 8. stoletju je zapora zaustavila kolonizacijski val Slovanov in ostala v glavnem nespremenjena do današnjih dni. S tem je potek limesa narekoval narodnostno mejo, ki se je do danes bolj malo spremenila. O samem limesu je pisal že langobardski zgodovinar Pavel Diakon

3. Alpski zid (italijansko Vallo Alpino) je bil Italijanski fortifikacijski sistem po celotni kopenski meji. Raztezal se je od Ligurskega morja in preko grebenov Alp ob meji s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo vse do Reke v dolžini 1850 kilometrov ter je tako varoval tudi del slovenskega ozemlja, ki ga je po letu 1918 zasedla Italija.

Vzhodni del alpskega zidu je bil dolg približno 250 kilometrov in je bil zgrajen vzdolž rapalske meje, da bi varoval strateško pomembne prehode v Italijo iz ozemlja Jugoslavije. Sprva je imel zgolj obrambno vlogo, kasneje pa so utrdbe prilagodili tudi napadalni.

Zametki sistema utrdb so izgradnje utrjenih vojašnic italijanske finančne straže in enot GAF (it. Guardia alla Frontiera), poljskih utrdb, strelskih jarkov in strojničnih gnezd po določitvi Rapalske meje leta 1920. V koncu dvajsetih let so Italijani že začeli izvajati obsežne infrastrukturne gradnje, na podlagi česa se je kasneje začela tudi izgradnja utrdb, ki se je uradno začela z izdajo okrožnice 200, januarja 1931.

Do napada na Jugoslavijo utrdbeni pas še zdaleč ni bil dokončan. Do tega časa so Italijani zgradili zgolj manjše utrdbe, ki so zadostovale za hribovit teren. Po napadu na Jugoslavijo je bila večina utrdb razorožena, saj so tamkajšnje enote GAF uporabili za okupacijo Slovenije. Razorožene so ostale do padca Mussolinija, ko je general Mario Robotti italijanskim enotam v Sloveniji in na Hrvaškem ukazal umik na linijo alpskega zidu.

Po kapitulaciji Italije so Nemci leta 1944 preventivno razstrelili del utrdb iz strahu pred zavezniškim izkrcanjem v Istri. Že naslednjo leto pa so Nemci zasedli alpski zid na slovenskem ozemlju, ga povezali z nekaterimi deli Rupnikove linije in tako ustvarili enoten obrambni sistem, t.i. Ingridovo linijo, ki so jo uporabili proti napredovanju jugoslovanskih sil. Po vojni so Jugoslovani utrdbe večkrat uničevali, v glavnem zaradi povojnega pomanjkanja železa.

Ogrado naj bi v glavnem sestavljali dve obrambni črti.
Prva (Zona di Sicurezza) je potekala tik ob rapalski meji. Večkrat so utrdbe postavili ob vznožje grebenov, ki so lažje branljiva. Črta je potekala po: Fužinah, Vršiču, Lepeni, Bogatinu, Lajnaru, Poreznu, Godoviču, Hrušici, Planini, Javorniku, Snežniku, Gomancah, Klani, Reki.
Druga cona (Zona di Resistenza) je potekala nekaj kilometrov za prvo črto. Oddaljenost od prve črte je bila pogojena s terenom. Potekala je po: Peči, Mangartu, Učji, dolini reke Idrijce, Črnemu vrhu, Javorniku, Nanosu, Pivki, Milanji, Jelšanah, obronkih Čičarije do Opatije.

Poleg teh dveh glavnih črt je bila še tretja (Zona di Schieramento), območje za obema črtama, v katerem so bili nameščeni težko topništvo, protiletalski topovi ter zbirališča čet za protinapad. Skupno število italijanskih vojakov, ki naj bi varovali rapalsko mejo je bilo okrog 15.000.

4. Nacionalna pregrada (švicarsko: Réduit National) je sistem utrdb, ki jih je zgradila Švica za obrambo države pred zunanjimi napadalci. Nekatere utrdbe so začeli graditi že pred prvo svetovno vojno, dela pa so se v manjšem obsegu nadaljevala do druge svetovne vojne.

Med drugo vojno se je Švica znašla obkrožena z sovražnimi državami, še posebej je bila ogrožena od Nemčijo, zato je v letih 1940 do 1945 za obrambo svoje nevtralnosti zgradila močen in obsežen sistem podzemnih in nadzemnih utrdb.

Načrte za utrdbe je pripravil general Henri Guison, v pozni pomladi leta 1940, ko so Nemci zmagali nad Francijo in začeli pripravljati napad na Švico (operacija Božično drevo). Do konca vojne je bilo poleg številnih bunkerjev zgrajenih tudi večje število velikih podzemnih utrdb med St. Gotthardom, Sargousom in St. Maritzom.

Drugo svetovno vojno je zamenjala hladna vojna, med katero so Švicarji utrdbe neprestano povečevali in posodabljali, zgradili pa so tudi nekaj novih. Med leti 1980 in 1995 je vojska večino utrdb, zaradi vojaške reforme, nehala uporabljati. Nekatere utrdbe so danes spremenjene v muzeje in si na ogled javnosti.

5. Rupnikova linija ali Rupnikova črta je bil sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Ime je dobila po jugoslovanskemu generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku. Obrambna črta nikoli ni služila svojemu namenu, saj je bila zapuščena še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo v aprilski vojni. Danes je ponekod v zahodni Sloveniji ostanke Rupnikove obrambne črte še možno videti, največ od Blegoša do Golega vrha v Poljanski dolini.

Nova meja po 1. svetovni vojni je popolnoma spremenila življenje ljudi, mnogi so zaradi meje izgubili vir zaslužka. Zaradi revščine je začelo cveteti tihotapstvo oz. kontrabant. Tihotapili so vse od moke, mesa in cigaret pa do vžigalic. Najdonosnejše je bilo tihotapljenje živine in konj. Tihotapstvo je bilo smrtno nevarno, vendar je z njim marsikdo tudi obogatel.

Prvi so začeli mejo utrjevati Italijani. Ti so začeli postavljati utrjene vojašnice že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Uradno pa se je začelo utrjevati januarja 1931, ko so začeli z izgradnjo večjega števila podzemnih in nadzemnih utrdb in kasarn, povezanih v Alpski zid. Na utrjevanje meje so pomislili tudi Jugoslovani. Prva pobuda se je pojavila leta 1926, vendar se vse do leta 1935 ni zgodilo nič posebnega.

Vzrokov za nastanek Rupnikove linije je več, od gospodarskih, političnih in družbenih. Prva svetovna vojna v Evropi ni prinesla sprememb, ki so si jih ljudje želeli, mnogi narodi so bili nad razpletom vojne razočarani, še posebej pa Nemci, ki so vojno izgubili. Pojavljati sta se začela fašizem in nacizem, ki sta želela popraviti stare krivice. Vse to je pripeljalo do nove oboroževalne tekme. Evropske države, ki so bile še vedno pod močnim vtisom mučnega bojevanja v blatnih strelskih jarkih, so svoje ozemlje želele zavarovati z mogočnimi utrdbami iz železa in betona.

Tako so torej začele nastajati slavna francoska Maginotova linija in njej nasproti stoječa nemška Siegfridova linija, pa tudi manj znana švicarska Nacionalna pregrada, Mannerheimova linija na Finskem, grška linija Metaxas in italijanska Vallo Alpino oz. Alpski zid, nasproti katerega je stala Rupnikova linija.

/viri: Wikipedia, Vojaška enciklopedija, Vojaška zgodovina/